sobota, 24. januar 2015

Delovni dnevi

Trenutno sva z Nino v delovnem obdobju zato, da bova lahko kasneje spet uživala. Veliko delava, spiva narazen, se bolj malo vidiva, se pogrešava, ampak oba veva, da bova kmalu nagrajena za ves trud, ki ga trenutno vlagava. Nina je že povedala, kako potekajo njeni dnevi, naj še jaz opišem svoje. A pojdimo lepo po vrsti. Kako sem prišel do službe.

15. 1. - četrtek

  • 15:53 (po lokalnem času) - Pošljem prošnjo za skrbnika/čistilca voznega parka.
  • 16:04 - Pokličjo me iz agencije in opravimo kratek intervju. Dogovorimo se za razgovor naslednji dan ob 10:00.

16. 1. - petek

  • 10:00 - Najprej izpolnim 45-minutni vprašalnik in vse davčne, bančne in podobne podatke.
  • 10:45 - 10-minutni razgovor s prijazno agentko, ki mi pove, da smo na preiskušnji trije kandidati, da me v vsakem primeru pokličejo in da mi v primeru, če dobim službo, pripada tudi plačan dopust. Pove mi tudi, koliko so plačane nadure in zakaj je nehal delat prejšni kandidat, kar pri nas sploh ni običajno. Največ sva se pravzaprav ukvarjala s tem, kako se izgovori moje ime.
  • 11:32 - Agentka me pokliče in mi pove, da sem izbran! Pošlje mi še sms z vsemi potrebnimi podatki in v ponedeljek že začnem delat! Seveda se ji zahvalim in potem mi reče še, da ji je bilo v veselje. 

 Pot do službe me vodi skozi K-Road, znan predvsem po plačljivih dekletih.

Delam v ogromnem podjetju John Andrew Ford Mazda, kjer je zaposlenih več kot 100 ljudi. Ko sem prvi dan prišel do odgovorne osebe, me je ta pospremila do nadzornika. Z nadzornikom sva potem odšla na drugo stran salona, nato pa me je asistenka pospremila na drugo stran ceste, kjer je moje delovno mesto. Delamo v ogromni hali, kjer je prostora za okoli 6 vozil. Z mano delata še dva negovalca vozil, v kleti pa imamo pralnico, kjer delajo še trije pralci vozil. Pripravljamo nova vozila znamk Ford in Mazda, ter rabljena vozila vseh vrst.

Povprečen dan zgleda takole: ob pol osmih začnemo z delom. Vsak avto je potrebno posesati, odstraniti vse folije in nalepke, pomiti stekla (zunaj in znotraj), očistiti notranjo in zunanjo plastiko, spolirati vse napake na zunanjem delu vozila, očistiti pragove, skratka, poskrbeti, da je vozilo brezhibno. Ko je vozilo očiščeno, ga je potrebno dostaviti čez cesto v salon. To ponavadi počnem jaz in lahko si predstavljate, kakšne oriantacijske težave imam, ko moram avto peljati (volan na desni, vožnja po levi) na drugo stran, čez 4 pasovnico, čez 2 polni črti in potem še peš nazaj, približno 15-krat na dan. Ob 10:00 imamo prvo 15-minutno pavzo, ob  12:30 30-minutno in ob 15:00 še eno 15-minutno. Z delom zaključimo ob 17:00.

Najin prvi fish&chips ever. Se že veseliva naslednjega.

Delamo torej od ponedeljka do petka po 9,5 ur na dan in v tem času povprečno pripravimo in dostavimo 16 vozil na dan. Gre torej za fizično precej naporno delo, ves čas pa je treba biti previden, saj nekatera vozila presegajo tudi vrednost 50 tisoč evrov in niti najmanjša nesreča ne pride v poštev. Če bi to delo opravljal v Sloveniji, bi verjetno že po enem tednu odnehal, tukaj pa vlada pozitivno ozračje in delati res ni težko.

Ilegalno sproščanje v parku po koncu prvega delovnega tedna.

Večinoma vsi prodajalci radi poklepetajo z mano, ko jim dostavim vozilo, saj me moj naglas hitro izda in potem sledi postavljenje klasičnih vprašanj: kdo sem, iz kje sem, ... Vsaj štirje sodelavci so pohvalili mojo angleščino in verjemite, to je zame ogromen kompliment. Velikokrat se tudi zgodi, da je treba določeno vozilo pripraviti čimprej, vendar nihče ne dela panike, vsak naredi svoje in ko je vozilo pripravljeno, ga dostavimo potrpežljivim strankam. Na mizi imamo tudi ogromen hi-fi sistem iz katerega se slišijo ritmi hip-hopa, tako da delo poteka v še bolj zabavnem ozračju. Šef se mi po vsakem zaključku dneva zahvali, ker sem dobro delal - takšne besede ti res dajo zagon za naprej. Zanimiv je primer, ko je sodelavec zamudil v službo za uro in pol; šef je samo iz radovednosti vprašal, kje je hodil. Brez opozoril smo nadaljevali z delom.

Na obisku pri Nini v Remueri.

Torej, ko se dela, se dela 100%, vendar se ne vtikajo v vsako malenkost in vsako napako se poskuša rešiti na čimbolj miren in pozitiven način, pa še plača je dobra. Tukaj bom delal do konca februarja, potem bo počasi tudi Nina zaključila z delom in spet bova lahko več časa preživela skupaj in uživala v novih dogodivščinah, ki nama jih ponuja NZ.

sreda, 21. januar 2015

Pasji dnevi

Bi lahko potovala sama, bi se lahko odpravila na konec sveta sama? Če sem kdaj dobila takšno vprašanje, sem brez premišljevanja pritrdila. Glede na to, da sem introventiran človek, sem bila prepričana, da bi se to popolnoma ujemalo z mojo naravo; rada sem sama, rada imam svoj mir in predolgo zadrževanje v družbi me lahko precej izčrpa. Torej, to ne bi bila nobena težava.

Ko ni časa za pobeg iz mesta, se morava zadovoljiti z instant naravo, ki jo ponujajo parki.

Zdaj spoznavam, da sem se motila. Ni zabavno biti sam tako daleč od ljudi, ki jih imaš rad. Še vedno sem prepričana, da v večji družbi ne bi mogla potovati, čisto sama pa tudi ne. In zadnje dneve imam občutek, da sem tukaj popolnoma sama.

Še vedno te vidim, Sky Tower.

A nisem sama. Od minule nedelje sem in do 2. februarja bom noč in dan obdana z dvema razvajenima kužkoma; njuna lastnica me je najela kot varuško, medtem ko je ona pri bolni teti v Angliji. Čeprav so psi hvaležna in sproščujoča družba, vseeno pogrešam moža, ki ga od nedelje praktično nič ne vidim. Najini delovni urniki se namreč ravno križajo in po koncu moje popoldanske izmene, ko se Nejca ne da več priklicati (zaradi nove službe hodi spat še preden sonce zaide), se odpravim direktno na avtobus, ki pelje v predmestje Aucklanda, Remuero, kjer kosmatinca živita.

Gospod Blake

Z njima spim (čeprav se temu, kar ponoči doživljam zaradi njunega premetavanja po postelji, težko reče spanje), ju sprehajam oziroma me vlečeta po soseski, ju redim in crkljam, dokler se ne odpravim v službo.


Mladenič Hunter


To so ti pasji dnevi, ki se bodo na koncu stekli v veliko nenavadno izkušnjo. In takrat bom, brez dvoma, znala čas, preživet z Nejcem, še bolj ceniti.

torek, 13. januar 2015

Živali

Z Nino imava na slavnem "to-do in Auckland" seznamu kar 18 stvari, ki jih morava videti in obiskati. Seznama sva se v tem primeru lotila kar pri Z in na vrsti je bil ZOO. Ker smo na NZ, je običajno, da te pred prihodom v živalski svet pričaka tole:

Čudoviti razgledi in pisana druščina različnih ptic, ki te opazujejo na vsakem koraku.

Ob vstopu v ZOO sva dobila tudi zemljevid. Poleg vseh vrst živali, sva imela posebno misijo: da vidiva kiwija. V naravi ga verjetno ne bova, ker menda ga okoli 95 odstotkov domačinov nikoli ne vidi, tako da so možnosti precej klavrne.


Najprej sva se zapodila med afriške živali. K sreči sva ujela tudi hranjenje žirafe, ki pa ni posebej zanimivo, zato vam rajši pokaževa druge živali, ki se ne hranijo.


Spodnja slika bi bila lahko tudi iz ljubljanskega živalskega vrta, vendar ni, ker v novozelandskih vodah plava nek drug plankton, ki je verjetno viden tudi spodaj.

Daljni sorodnik od Jojota.



In pa najpomembnejse od vsega. Poišči kiwija! Ker gre za nočno žival je tudi prostor, kjer naj bi bil kiwi povsem temen. Vstopiš v ogromno temnico in samo čakas, kdaj ti bo kosmata žival skočila za vrat. No, ni ravno tako, saj sva kmalu ugotovila, da se skrivajo za steklom, nekje v temi, saj so zelo plahe živali. Hodila sva ob vitrini gor in dol, gledala v temo in kar naekrat se na drugem koncu prostora začne Kitajka nekaj dreti. Verjetno v kitajščini. Z Nino priletiva tja in ga zagledava! Ne enega, ampak kar dva precej velika ptiča, ki nekaj brskata po zemlji.

Tole spodaj je slika iz plakata, ker se najina dva nista hotela slikat.



Slika narobe obrnjenega čolna? Ne, spodaj se skrivajo pingini.

Ko sva prišla nazaj na svetlobo, vesela, da sva videla to čudo od ptiča, se je pravi šok sele začel. Mimo naju je namreč prišel slon. Ko sva se začela spraševati, ali morda nisva bila predolgo časa na soncu, je slon prišel nazaj. Odločila sva se, da greva počasi naprej, saj nisva želela srečati lačne zebre ali kaj podobnega.

Slon gre, neznano kam.

Slon je šel in tudi midva sva počasi zapustila ZOO, saj je bilo dovolj živali za en dan.
 

Ker je na Novi Zelandiji veliko Azijcev, se da dobiti tudi zelo poceni in odlično azijsko hrano. Nama je najljubši susi, ki ga ponavadi pojeva kar v parku. Čisti užitek.

Slovenija na Novi Zelandiji ...


No, sam imam doma drugačne priročnike in jih pridno študiram, medtem ko Nina še bolj pridno dela.

In ravno, ko pišem tale blog v aucklandski knjižnjici, sem domačinu razložil, kako se po angleško napiše scorpion. Who is the English master now?

sreda, 7. januar 2015

Kaj se kuha

Z novim letom se nama je življenje popolnoma zasukalo. Če sva bila z Nejcem od prihoda na NZ 24 ur na dan skupaj, se od tega tedna dalje komaj vidiva. Vsaj jaz imam tak občutek. Razlog za to je moja nova služba. Vse skupaj se je zelo hitro odvilo; v petek sem dobila mail, kdaj lahko pridem na razgovor, v soboto sem dobila sms, da sva potrdila dan in uro razgovora in v nedeljo sva si z mojim trenutnim šefom že segla v roko. Čeprav je bil malo skeptičen zaradi mojega popolnega pomanjkanja izkušenj z delom v gostinstvu, mi je dal priložnost in v ponedeljek sem si že nadela predpasnik.


 Dobro jutro!

1. dan, ponedeljek: proba, začetek dela ob 18.00h: 
V službo sem prišla pet minut prej, vznemirjena zaradi nepoznanega, a hkrati vesela, ker bom končno delala, ker bom delala v kuhinji, čeprav ta "restavracija" niti nima kuhinje, ima le žar in prostor za dve fritezi, kjer cvrejo krompirček in kalamare. Dva "kuharja" (Filipinec peče meso, Italijan pa že omenjeno hrano v fritezi), visokorasli Irec, ki dela za blagajno in šef (Turek) so me prijazno pozdravili in mi razložili vse, kar sem tisti trenutek lahko vsrkala: kako se zavije pribor v prtiček, kako se postavi solato, ki je priloga k vsaki jedi, na krožnik .. Šef mi je po prvih petih minutah rekel, da ta dan ne pričakujejo veliko prometa in da bom lahko čez pet minut šla. Malo se je uštel. Domov sem prišla ob 22.15h, navdušena nad dejstvom, da mi noben krožnik ni zletel na tla ali gostu v naročje. Tudi šef je bil kar zadovoljen z mano, če ne, se je pa zlagal, ko je rekel, da mi je šlo "pretty good". Dogovorila sva se, da bom prvi teden delala v izmenah, torej ali v času kosil od 11h do 15h, ali pa v času večerij od 18h do 22h/23h.


Preden sem dobila službo, sva šla še na slavni One Tree Hill ...

 ... in srečala prve ovce.


2. dan, torek: začetek dela ob 11.30h: 
Spoznala sem dva nova zaposlena: še enega kuharja iz Tajvana, ki je hkrati tudi menedžer in eno žensko bitje iz Koreje, ki me je vodila skozi prvi pravi delovni dan. Čas kosil je bil bolj miren kot prejšnji dan za večerjo, ampak vseeno dovolj pester, da mi je minilo v trenutku. Kar naenkrat sem pred seboj zagledala krožnik s sočnim zrezkom in solato: "To je tvoje kosilo!" "O, waw, hvala, a mi tudi lahko jemo?" Tudi!

Aja, dogovor glede dela v izmeni je še pred večerom splaval po vodi: "Nina, ali lahko delaš cel teden obe izmeni?" "No problem, boss!"

O, ja!


Od treh do pol šestih sem imela pavzo za kavo z Nejcem in če bi vedela, kakšna norišnica nas bo zvečer čakala, bi si naročila dvojno. Metrska vrsta listkov z naročili, gostje so čakali tudi po pol ure na svoj zrezek, ampak se nihče ni pritoževal. Ker na ta zrezek se splača počakati. Dan smo zaključili ob 22.30h, in ker se je v blagajni nabralo cel kup zelencev, je bil šef srečen, kar pomeni, da sem kmalu v rokah držala mrzlo pivo. Drugi dan sem prišla domov srečna, čeprav sem se zaradi oteklih stopal komaj sezula.

 Prostor za počitek


3. dan, sreda: začetek dela ob 11.15h: 
Včeraj je bila menda polna luna ali pa je bila dan pred tem, ne vem, vem le to, da se je poznalo na razpoloženju vseh, ki smo delali. Mogoče tudi pri strankah, ki niso imele takšnega apetita. Bolečine v nogah so bile precej intenzivne, ampak menda se bom na to navadila. Dan je bil miren, a po eni strani najhujši, predvsem zaradi počutja. Tudi Nejc je potrdil to z  modrimi besedami: "Tretji dan je zmeraj najtežji."

Tu notri me najdete.

Do nadaljnjega bodo moji dnevi (tudi ob vikendih) večinoma taki: zajtrk, tuš, služba, 2 uri sedenja v parku ali v knjižnici na internetu, služba, tuš, postelja. Sliši se nič kaj vznemerljivo, ampak že dolgo me je zanimalo, kako poteka delo v gostinstvu, zato sem vesela, da sem dobila to priložnost. Še en velik plus je pa ta, da delam le slabih 10 minut peš hoje stran od najinega doma, v Elliott Stables, ki je "very good place", kot se je izrazil bančni referent, ko sem mu razkrila svoje delovno mesto.


Nekaj sladkega za konec: najbolši Aucklandski sladoled - potopljen v čokolado in okrašen s pozlačenimi lešniki. Z brownie čepico, seveda.

petek, 2. januar 2015

Novo stanovanje, novo leto, nove dogodivščine / New apartment, new year, new adventures

Veliko stvari se je še zgodilo v letu 2014. Prvič sva tudi okusila slavni novozelandski BBQ-party, na katerega so naju povabili kar najini gostitelji, ker sva bila dobra čuvaja hiše. Hrana je bila odlična, meni osebno se je zdelo, da je tukaj vse manj mastno in lahko, zelenjava, ki jo jedo kot prilogo je pripravljena čisto enostavno, brez nekih posebnih omak, a vseeno okusna in najini želodčki so bili povsem srečni.

A lot has happened in 2014 in NZ. Among other stuff we have tried the famous BBQ at our host family. The food was delicious, I found everything less greasy, lighter and at the end our tummies were very pleased.

Slavni NZ BBQ
Famous BBQ

Drug nov mejnik na najinem potovanju je bila selitev v novo stanovanje v Aucklandu. Tukaj bo zdaj najin dom naslednje 3 mesece.

The second milestone in our journey was moving into our new apartment (studio) in Auckland where we will stay for the next 3 months.

Jedilnica in spalnica/dnevna soba
Dining room/living room

S to odločitvijo sva ubrala povsem neobičajno pot za imetnika delovno-počitniške vize. Večina namreč prileti v Auckland in ga željni narave zapustijo že po nekaj dneh. Midva sva se odločila ostati, saj naju je mesto povsem očaralo. Ta pregovorna prijaznost se v tako velikem mestu še posebej pokaže. Do sedaj sva imela z vsemi ljudmi pozitivne izkušnje in tudi to nama daje nek zagon za naprej. In da ne boste mislili, da bova zdaj v betonski džungli. Uporabil bom kar besede ene od tujih blogerk: Ne glede na to, kje na Novi Zelandiji se nahajaš, vedno si največ 15 minut oddaljen od spektakularnega razgleda. In to drži tudi tukaj. Auckland in bližnja okolica ponujata toliko, da tudi če bi ostala pol leta, ne bi uspela videti vsega.

With our decision to stay in Auckland for so long, we have taken a rather unusual path for a WH-visa holders: most of the people that come here, leave Auckland in a couple of days but we have decided to stay because we are completely charmed by the city. Don’t think that we will be trapped in a city jungle; I will borrow some words of a well-known travel blogger: No matter where you are (in NZ), you are never more than 15 minutes away from a spectacular view. And this is true also here. Auckland and its surroundings offer so much that even if we would stay here for 6 months, we would not be able to see everything.

Pogled na Auckland iz North Head-a (Devonport)
A view on Auckland from North Head (Devonport)

S tem, ko sva se odločila, da bova ostala toliko časa, sva mogoče še bolj drzna kot ostali, saj je tukaj še težje priti do službe in vse je dražje, a verjameva, da nama bo uspelo, saj res želiva začutiti utrip tega mesta.

By deciding to stay here for so long we are maybe even more daring than the rest, because it’s harder to find a job here and everything is more expensive but we are sure that we will make it.

Albert Park v bližini najinega doma
Albert Park near our home


Pa še tri zanimive cenovne cvetke Nove Zelandije:
- najemnina za najino stanovanje (veliko 20 m2) znaša 880 EUR (s stroški) na mesec,
- škatljica cigaret stane 12,3 EUR,
- 1 liter bencina stane 0,72 EUR.

Naj vas najina najemnina ne zavede. Za primerjavo: najino stanovanje je novo, nahaja se v hotelu s petimi zvezdicami in je popolnoma opremljeno (razen skodelica za kavo je bila samo ena). Če bi najela staro, prazno stanovanje, približno 15 kilometrov ven iz Aucklanda, bi mesečno sicer prihranila okoli 120 EUR, vendar bi bila že zaradi nakupa jogija, kuhinjske opreme itd. na koncu celo na slabšem. Pa še ne bi bila v središču dogajanja, ki sva ga doživela tudi na novoletni večer. To bo ostala nepozabna izkušnja za vedno. Ulice so bile polne ljudi, predvsem mladih, a so bili vsi večinoma trezni, brez alkohola v rokah (ki je na javnih mestih prepovedan). Tudi o petardah ne duha ne sluha, edina stvar, ki je kazala na novo leto je bil ognjemet iz Sky Tower-ja. Ko smo že zajadrali v 2015, sva se hotela udeležiti zabave v enem od mestnih klubov, a me niso hoteli spustiti noter, ker sem bil v kratkih hlačah in natikačih. Le kaj sem mislil, da sem za novo leto skakal okoli na pol nag.

Three interesting price fasts:
- Rent for our apartment costs 1.320,00 NZ$/880 EUR per month;
- Box of cigarettes costs 20 NZ$/12,30 EUR;
- 1 litre of petrol costs 1,12 NZ$/0,72 EUR.

But don’t let our rent to mislead you. To compare: our apartment is new, it is placed in a 5-star hotel and it is completely furnished (with an exception: we got only one coffee mug). If we would have rent an old, empty apartment 15 kilometres outside of Auckland, we would have saved approximately 120 EUR per month, but at the end we would not save anything because we would have to buy mattress, kitchen supplies … And we also would not be in a centre of happening; how great this is, we have experienced it for the first time on a new year’s eve. We will never forget this night! Streets were full of people, mostly young people but they were all more or less sober, they didn’t hold any liquor in their hands (which is anyway forbidden on a public places). There was also no sound of firecrackers, only fireworks from Sky Tower. Funny thing happened after midnight: we wanted to go to a club, but I couldn’t get in because I was wearing shorts and flip-flops. What was I thinking, walking around half naked?

Zadaj je slavni ognjemet, kolikor sva ga uspela ujeti.
In the back you can see the famous fireworks, as we were able to catch it.

Statistika, verjetno običajna za novo leto v Aucklandu, je torej sledeča: en velik ognjemet, 0,0007% pijanih, štirje poki petard, 6 kadilcev, 0 incidentov in približno ducat policajev na najbolj "divjo" noč v 1,4 milijonskem mestu.

So, statistics, probably normal for Auckland on new year’s eve, is: one huge fireworks, 0,0007% of drunken people, 4 bangs from firecrackers, 6 smokers, 0 incidents and approximately 12 policemen keeping us safe.


Razgled iz najinega balkona
View from our balcony

Novo leto sva začela sveža, pripravljena na nove izzive in osredotočena na najpomembnejšo misijo: dobiti službo. V Aucklandski knjižnici sva odkrila možnost za brezplačen in "hiter" internet, s katerim si pomagava pri pošiljanju prošenj. In kakšen je trenutni odziv? Glede na to, da je tukaj praznični čas (ki traja od 20. decembra. do okoli sredine januarja) je odziv potencialnih delodajalcev vseeno boljši, kot pri nas med letom. Za eno službo so me zavrnili (ne še dokončno), ker naj bi bil moj CV, kot je rekel delodajalec: precej impresiven. Tukaj te torej zavrnejo tako, da dobiš zagon za naprej. Se nama pa obema z Nino obeta priložnostno delo sprehajanja psov in hranjenja mačk. Bova videla kmalu, kaj nama bo prineslo novo leto. Upava, da bo uspešno, nepozabno bo zagotovo. Enako pa želiva tudi vam vsem!

We started this year fresh, ready for new challenges and focused on our most important mission: to get a job. We found free and "quick" internet in a city library so each day we are sending numerous applications. And what is the current response? Even though it’s holiday we are getting many more answers than in Slovenia during the normal working time. I got a negative response for one job because my CV is "too impressive", as I was told by an employer. So, here you get rejected in a way that you are pushed forward. We also have the possibility to work as petsitters. We will soon see what is ahead of us. We hope that this year will be successful, for sure it will be unforgettable and we wish the same to all of you!

Auckland Domain
  
Auckland Domain še iz druge strani
Auckland Domain from the other side