NN in NZ: Že bližje domu

Po dobrih šestih mesecih sva se v ponedeljek začasno* poslovila od Nove Zelandije in pristala v Kambodži oziroma v njeni zatohli in umazani prestolnici, Phnom Penhu. Kako naj človek sploh opiše kulturni šok, ki ga doživi že takoj na poti iz letališča v hotel?

Najin voznik Bunny ...

... naju pelje v napačno smer.

Glavni in največji razlog za čudenje je tukaj brez dvoma promet. Semaforjev skoraj ni, cestnih predpisov tudi ne (ali pa se jih ne držijo), kar pomeni, da bi moral biti na cesti totalni kaos, ampak ni. Njihov sistem deluje, med vozniki ni nobene nervoze, nobene nepotrpežljivosti in ker vozijo razmeroma počasi, tudi ni večje nevarnosti, da se pripeti hujša nesreča. Do zdaj sva bila priči dvema manjšima trkoma med motorji, ampak pri tem so udeleženci vsakič le zamahnili z roko in se široko nasmehnili. Kljub vsemu pa različni turistični vodiči opozarjajo, naj neizkušeni vozniki tukaj ne sedejo za volan. In zakaj bi, če lahko na vsakem kvadratnem metru najdeš vsaj en tuk-tuk, ki te bo za par dolarjev pripeljal iz točke A do B, hkrati pa bo ta vožnja prava dogodivščina, skoraj adrenalinsko doživetje.

Konkurenca

Poleg prometa tukaj izstopajo tudi nizke cene. Za štiri nočitve v hotelu v Siem Reapu (vključena sta zajtrk in WI-FI) sva plačala 45 evrov za oba, v povprečju za večerjo/kosilo odštejeva 8,5 evrov, če si zraven privoščiva še pivo ali koktejl, pa plačava 10 evrov za oba. Škatlica cigaret stane 1 evro, povprečna vstopnina za muzej ali pagodo pa 2 evra.

Killing Fields ...

...

V petih dnevih sva si pogledala že vse znamenitosti, ki jih priporoča Lonely Planet in to kljub temu, da polovico dneva preživiva v hotelski sobi. Razlog? Zunaj je prava savna in čeprav se raje kuhava kot zmrzujeva, je tukaj čez dan nevzdržno. Vse kar spijeva, gre ven iz naju skozi kožne pore. No, in če se vrnem k ogledom znamenitosti – teh res ni veliko, ampak so vse tako pretresljive in drugačne, da se ti močno vtisnejo v spomin.

Tuol Sleng muzej

Učilnice so spremenili v zaporniške celice.

Prehranjujeva se zaradi vročine malo, a kljub temu precej kvalitetno, saj že za zajtrk uživava sveže sadje, riž in zelenjavo. Zvečer, ko se apetit ponovno vzbudi, naju premamijo različni morski sadeži, riževi rezanci, solate z nepoznanimi a okusnimi zelišči … Kmeri res vedo, kaj početi v kuhinji. Edino kar me je do zdaj zmotilo (poleg vročine in umazanije) je pomanjkanje prostora za pešce, saj so pločniki okupirani z avtomobili, motorji, tuk-tuki ali pa smetmi, in pogledi domačinov; tukaj se ne moreva nikakor skriti, pa ne da bi si to želela, le neprijeten občutek je, če vsi vate strmijo kot da si osmo čudo. So pa ljudje, tako kot na NZ, zelo prijazni in nasmejani.