Divja kulturnika

Danes je 1. marec in do konca meseca, ko bova zapustila Auckland, naju čaka le še obisk vulkanskega otoka Rangitoto, vulkanskega hriba Mt Eden in še nekaterih manjših znamenitosti. V zadnjih dveh tednih oziroma v zadnjih dveh vikendih sva namreč naredila kar nekaj kljukic na najinem must-do/see seznamu; dan po Sky Towerju je sledil muzej, prejšnji vikend mestna galerija, v petek sva bila na prvem koncertu (ki sicer ne paše v kategorijo kulture), včeraj pa sva obiskala kitajski festival lantern, ki se odvija v Albert parku, torej dve minuti stran od najinega doma. Pa začnimo po vrsti.

Ni zanimiva le vsebina muzeja ...

Zakaj bi pisala o muzeju, koga zanima, kaj hranijo tam? No, najina radovednost glede aucklandskega muzeja (ki stoji na vrhu majhnega hriba, na katerega imava krasen pogled iz najinega balkona) se je zbudila že v Sloveniji, ko sva nekje prebrala, da je posebnež med muzeji. Posebnež? Ampak je res! Ne le da sva videla 25-metrski maorski kanu, v katerega se je lahko natlačilo 100 mož, in dvorano, kjer so zapisana imena vseh padlih novozelandskih vojakov med svetovnima vojnama, doživela sva tudi simulacijo vulkanskega potresa, videla sva maketo belega morskega psa v naravni velikosti in stopila sva v preteklost – v Auckland leta 1866.

 Tradicionalno maorsko rezljanje v les

Fosile, star nakit, insekte na pladnju in tako naprej lahko vidiš v večini muzejev, ampak sama še nikjer nisem doživela toliko zvočnih in drugih efektov, ki te skozi vse čute popeljejo v drug čas in prostor. Priporočam! Pa še selfie z morskim psom lahko narediš, pri čemer lahko uporabiš celo selfie stick.

Same zvezde

Videla sva tudi odštekano razstavo WOW (World of  Wearable Art), ki bo po 22. marcu odpotovala v svet.

Ne da bi vmes pogledala na uro, sva se v muzeju zadržala 3 ure. Pa še to – ker sva prebivalca Aucklanda (tudi če le začasna), sva si vso to čudo ogledala brezplačno in tako prihranila 40 dolarjev.

Prizor iz grozljivke? Ne, takšne so imeli leta 1866 spalnice.

Mestne galerije prvotno niti nisva imela namena obiskati, ampak naju je na koncu premamila s krvavo rdečim napisom nad vrati: A FREE ENTRY. Glede na to, da rada strmiva v slike, so naju domači in tuji umetniki s svojimi mojstrovinami ponovno za tri ure odpeljali.

                                             Tudi sam atrij galerije je umetnina.

SOOM

Poleg slik se v galeriji skrivajo tudi različni eksponati, v katere lahko buljiš cel dan, pa ni nujno, da boš na koncu znal razvozlati govorico umetnika … Ampak kar se mene tiče, to niti ni bistvo; lepota umetnine je v tem, da vsakega po svoje nagovarja.

Črtne kode v prostoru

Vrhunec

Po vsem tem kulturnem udejstvovanju je v petek, 27. februarja, prišel čas, da je Martin Garrix prebudil živali v nama. No, pa tudi Afrojack in predvsem Avicii, zvezda večera.

 Midva na sliki z Garrixom

Vzdušja ne bom opisovala, namesto tega pripenjam videe. (Posnetki zaradi snemanja z mobilnim telefonom niso vrhunske kakovosti. Opozorilo: možnost epileptičnega napada.) Naj povem le to, da smo imeli po koncu koncerta organiziran brezplačen prevoz do centra mesta oziroma je bil prevoz vključen v ceno vstopnice, ampak vseeno: sweet as (ali po domače: fino).

 Festival lantern v Albert parku

 Lanterne v večernem ambientu ...

 in v pravem sijaju, sredi noči.