Divja kulturnika

Danes je 1. marec in do konca meseca, ko bova zapustila Auckland, naju čaka le še obisk vulkanskega otoka Rangitoto, vulkanskega hriba Mt Eden in še nekaterih manjših znamenitosti. V zadnjih dveh tednih oziroma v zadnjih dveh vikendih sva namreč naredila kar nekaj kljukic na najinem must-do/see seznamu; dan po Sky Towerju je sledil muzej, prejšnji vikend mestna galerija, v petek sva bila na prvem koncertu (ki sicer ne paše v kategorijo kulture), včeraj pa sva obiskala kitajski festival lantern, ki se odvija v Albert parku, torej dve minuti stran od najinega doma. Pa začnimo po vrsti.

Ni zanimiva le vsebina muzeja ...

Zakaj bi pisala o muzeju, koga zanima, kaj hranijo tam? No, najina radovednost glede aucklandskega muzeja (ki stoji na vrhu majhnega hriba, na katerega imava krasen pogled iz najinega balkona) se je zbudila že v Sloveniji, ko sva nekje prebrala, da je posebnež med muzeji. Posebnež? Ampak je res! Ne le da sva videla 25-metrski maorski kanu, v katerega se je lahko natlačilo 100 mož, in dvorano, kjer so zapisana imena vseh padlih novozelandskih vojakov med svetovnima vojnama, doživela sva tudi simulacijo vulkanskega potresa, videla sva maketo belega morskega psa v naravni velikosti in stopila sva v preteklost – v Auckland leta 1866.

 Tradicionalno maorsko rezljanje v les

Fosile, star nakit, insekte na pladnju in tako naprej lahko vidiš v večini muzejev, ampak sama še nikjer nisem doživela toliko zvočnih in drugih efektov, ki te skozi vse čute popeljejo v drug čas in prostor. Priporočam! Pa še selfie z morskim psom lahko narediš, pri čemer lahko uporabiš celo selfie stick.

Same zvezde

Videla sva tudi odštekano razstavo WOW (World of  Wearable Art), ki bo po 22. marcu odpotovala v svet.

Ne da bi vmes pogledala na uro, sva se v muzeju zadržala 3 ure. Pa še to – ker sva prebivalca Aucklanda (tudi če le začasna), sva si vso to čudo ogledala brezplačno in tako prihranila 40 dolarjev.

Prizor iz grozljivke? Ne, takšne so imeli leta 1866 spalnice.

Mestne galerije prvotno niti nisva imela namena obiskati, ampak naju je na koncu premamila s krvavo rdečim napisom nad vrati: A FREE ENTRY. Glede na to, da rada strmiva v slike, so naju domači in tuji umetniki s svojimi mojstrovinami ponovno za tri ure odpeljali.

                                             Tudi sam atrij galerije je umetnina.

SOOM

Poleg slik se v galeriji skrivajo tudi različni eksponati, v katere lahko buljiš cel dan, pa ni nujno, da boš na koncu znal razvozlati govorico umetnika … Ampak kar se mene tiče, to niti ni bistvo; lepota umetnine je v tem, da vsakega po svoje nagovarja.

Črtne kode v prostoru

Vrhunec

Po vsem tem kulturnem udejstvovanju je v petek, 27. februarja, prišel čas, da je Martin Garrix prebudil živali v nama. No, pa tudi Afrojack in predvsem Avicii, zvezda večera.

 Midva na sliki z Garrixom

Vzdušja ne bom opisovala, namesto tega pripenjam videe. (Posnetki zaradi snemanja z mobilnim telefonom niso vrhunske kakovosti. Opozorilo: možnost epileptičnega napada.) Naj povem le to, da smo imeli po koncu koncerta organiziran brezplačen prevoz do centra mesta oziroma je bil prevoz vključen v ceno vstopnice, ampak vseeno: sweet as (ali po domače: fino).

 Festival lantern v Albert parku

 Lanterne v večernem ambientu ...

 in v pravem sijaju, sredi noči.

Od višine se zvrti

Obiskati sva ga želela že za najino  4. obletnico  zveze, a ga je malce zagodilo vreme, zato sva ga obiskala za najino 8-mesečno obletnico poroke in to ravno na valentinovo. Auckland sva že dobro spoznala in zdaj je bil čas, da ga vidiva še od zgoraj. Izkoristila sva še enega od najinih kuponov s popusti in za ceno ene vstopnice obiskala še eno veliko znamenitost. Najprej sva se povzpela v 52. nadstropje in ko sva stopila iz dvigala se nama je kar malce zvrtelo, ne samo od višine, ampak tudi od čudovitega razgleda. Na določenih mestih je v tleh tudi steklena plošča, tako da lahko vidiš, kako visoko nad tlemi stojiš in takrat enostavno ne moreš ostati ravnodušen. To ni bila najina končna postaja, povzpela  sva se še nekoliko višje, v 60. nadstropje na 220 metrov višine. In ker slika pove več kot 1000 besed je tukaj nekaj utrinkov iz najvišje stavbe v Aucklandu:

Pred vzponom

Pogled na marino iz 52. nadstropja

 Nina v bližini in auklandski most v daljavi

 Pogled na Devonport in Rangitoto iz 60. nadstropja

 V parku tam spodaj se z Nino srečujeva, ko jaz prihajam 

iz službe in ona odhaja na delo.

 Ko v 52. nadstropju stojiš samo na steklu 

in si ne želiš pogledati dol, a to vseeno narediš.

Se komu vrti?

Ko sva se vrnila nazaj v pritličje sva zavila še v kazino, ki se nahaja v kompleksu Sky Towerja, da prebudiva še drug adrenalin, ne samo višinskega. Brez skrbi, kazino ni obubožal, midva pa sva po 2-urnem zabavanju naredila samo 4 dolarje minusa, tako da bova lahko še naprej raziskovala Novo Zelandijo. Jutri je na vrsti Aucklandski muzej, več o tem pa v prihodnji objavi.

 Ko domačinu na zabavi pokažeš hrbet,

se zgodi tole.

Vznožje ''gore'' Mt. Eden

Sladica po špansko, postrežena od hrvatice.

Valentinov dan ..

 .. in najina jutra