Izgnana v zimo

Ta 3-dnevni  road trip nama je dal novih moči, da sva se lahko pripravila na vse šokantne dogodivščine, ki so sledile …

 Še tole pograbim in greva.

 In res sva odbrzela, kot najbolj pretočni slap

na Novi Zelandiji (Huka Falls v Taupu).

V Taupu sva planirala ostati do 15. maja, toliko, da bi si v miru poiskala delo. Prečesala sva celotno, sicer zelo turistično, mestece, vendar je bilo priložnosti za delo toliko kot v Portorožu novembra. Hodila sva tudi od vrat do vrat po motelih, če potrebujejo kakšne pridne roke, vendar brez uspeha. Vseeno se nisva vdala, saj sva imela vsaj streho nad glavo in dostop do interneta, tako da sva lahko še naprej iskala priložnosti, a ne za dolgo … Nekega večera nama je najina ‘gospodarica’ pri večerji namignila, da morava zapustiti njen dom. Navrgla je precej neresnic glede tega, kaj je od naju pričakovala, zato sva si po hitrem postopku rezervirala hostel, kupila avtobusni karti do 400 kilometrov oddaljenega Wellingtona, prestolnice NZ in naslednje jutro nadaljevala najino pot.

S prihodom v mesto pa so se začele nove dogodivščine. Najprej sva morala vso najino prtljago pretovorit do hostla, ki je bil neznano kje. Ko sva ga le našla, naju je v sobi takoj čakalo kar nekaj presenečenj. Soba je bila brez oken, brez zraka in nek osebek je smrčal v postelji. Presenečena nad stanjem sva samo odložila najine tri kovčke in dva nahrbtnika ter se napotila med ulice. Wellington je zagotovo najbolj razgibano in očarljivo mesto, kar sva jih do zdaj spoznala na NZ, zato sva teh nekaj dni težko posvetila iskanju službe, bolj sva uživala v raziskovanju novega.

Sproščanje ob kavi v prestolnici.

Znamenita fontana na še bolj znameniti

 ulici - Cuba Street.

 Mesto na vsakem koraku preseneti s svojevrstno arhitekturo.

 Slikano nekaj trenutkov preden se je na naju

po***l galeb.

Sumiva njega ...

Na eno stran mesta sva se povzpela z znamenito gondolo ...

...na drugo pa kar peš.

Čas za zajtrk.

Najino bivanje v hostlu se je počasi zaključevalo in šele dobrih 12 ur preden bi postala brezdomca sva prejela klic, če lahko prideva naslednji dan varovati hišo. Takoj po zajtrku sva se odpravila v 60 kilometrov severno oddaljeni Featherston. In če vas zanima, o kakšnem varovanju govorim, kliknite sem. 

Hiša, v kateri sva bivala teden dni je skromno grajena, kot večina hiš tukaj. Izolacije ne uporabljajo, škripajoče omarice in parket na vsakem koraku, imela pa sva tudi miške, ki so se sramežljivo skrivale po omarah. Njen lastnik je super prijazen brezposeln glasbenik, oče štirih otrok, ki je po izteku naše ''pogodbe'' že izrazil željo, da prideva k njemu še kdaj. Zakaj? Ker sam vsak drug teden preživi pri partnerici, veliko bolj mirno spi, če ve, da je njegova glasbena oprema v hiši na varnem. Hm, kako pa je lahko tako prepričan, da naju ne bodo zasrbeli prsti? Toliko o novozelandskem zaupanju ...

Pojasnilo za mimoidoče.

 Trume množic ...

...in nepopisna gneča pred trgovinami.

Najino domovanje od tukaj izgleda čudovito.

Featherston je verjetno najbolj vetrovno mesto na južni polobli, zato sva večino časa preživela v hiši med miškami, kjer sva v miru nadaljevala najin projekt iskanja dela. Dnevi so hitro bežali in kaj hitro sva si morala poiskati novo domovanje. Našla sva ga kar pri sosedih, kjer bi lahko za precej nizko najemnino preživela par tednov. No, najina bodoča lastnica nama je tri ure pred vselitvijo sporočila, da je našla drugega najemnika za daljše obdobje in spet sva bila v povsem nejasni situaciji, kje in kako bova preživela naslednje dni. Na koncu nama je uspelo pre-bookirati hostel v Wellingtonu, ki sva ga po posebno ugodni ceni plačala in rezervirala, ko sva bila še v Taupu. Skala iz srca se je odvalila, po vrhu vsega pa sva dobila še odlično sobo, za katero so sprva rekli, da je zasedena. Vrnila sva se torej v prestolnico, vsaj za 5 dni, potem pa novim presenečenjem naproti.

Zajtrk...malica...kosilo...večerja...mmmm.

 Pogled iz najinega 8. domovanja, spet v Wellingtonu.

Tisoč kilometrov

Najela sva avto, zarisala sva si okvirni načrt potovanja, rezervirala dve nočitvi na povsem ločenih koncih države in se na oblačno četrtkovo jutro odpravila na tri-dnevni road trip (Taupo-Rotorua-Tauranga-Gisborne-Napier-Taupo).

1. dan

Nebo se je zjasnilo še preden sva prišla do prve znamenitosti na najinem seznamu, geotermalnega parka Orakei Korako, ki se ponaša z največ aktivnimi gejziri v državi. Pot do tja vodi čez reko preko katere te pripeljejo, ko plačaš ne tako poceni vstopnino, ampak ta udarec po denarnici mati narava hitro poplača.

Pred Rotoruo naju je čakal obisk še enega termalnega parka, ki je mnogo večji od prvega in med  turisti veliko bolj priljubljen, ampak naju ni prepričal tako kot prvi. Wai-O-Tapu ne ponuja takšnega miru, tukaj ne slišiš, kako blato brbota, kako ptiči žvrgolijo in vedno se najde kdo, ki ti prekriža pot ravno takrat ko pritisneš na sprožilec.

Preden se je začelo temniti sva se odpravila še do Modrega in Zelenega jezera, ki nista posebni zvezdi, sta pa zelo lepi, in tam naredila nekaj fotografij.

 Modro jezero

Zeleno jezero

Najboljši del dneva pa je prišel šele zvečer: polurno namakanje v topli mineralni vodi, v privatnem bazenu v Polynesian Spa, ki spada med 10 najboljših spa na svetu, s pogledom na jezero Rotorua. Hm, ali sem še kaj pozabila?

Samo za naju.

2. dan

Pot naju je vodila proti Bay of Plenty, najprej v kraj Te Puke, kjer sva polna upanja zavila v tovarno, kjer pakirajo kivije. Te Puke je prestolnica tega kosmatega sadeža, kamor sva nekaj dni prej poslala prošnji za nočno delo (v oglasu je pisalo, da potrebujejo 900 ljudi). Iz tovarne so nama odgovorili, naj prideva kar osebno tja, da bova izpolnila prijavnici. No, najina pričakovanja glede nove službe so se hitro spremenila v veliko razočaranje, saj so imeli že vsa mesta zasedena, na vrhu vsega pa še 300 ljudi v čakalni vrsti.

Spomenik v Te Pukeju

Negotovost glede najine prihodnosti na NZ sva kmalu odmislila, saj naju je čakala še dolga pot do Gisborna, pred tem pa še vzpon na vulkanski hrib Mount Maunganui.

 Razgled med vzponom na Mt. Maunganui...

 

...

 

.. in na vrhu.

 

Pogled še iz skoraj žabje perspektive.

V večernih urah sva se pripeljala v Gizzy oziroma Gisborne, kraj, kjer je James Cook leta 1769 prvič stopil na novozelandska tla. Ker je mesto ob pol osmih zvečer, ko sva prispela tja, že spalo, sva tudi midva zavila naravnost v kamp in po gurmanski večerji (3 dni starem kruhu in siru) zaspala.

3. dan

Pri jutranji kavi sva ugotovila, da je do naslednje postaje še zelo daleč, zato sva takoj po zgodnjem zajtrku nadaljevala najino pustolovščino.

Takšen zajtrk bi lahko postal rutina.

Napier je turistično zelo priljubljen kraj, ki ga je leta 1931 prizadel hud potres in obnova, ki je sledila, je mestu pustila svojevrsten pečat: Art Deco slog. Če bi vedela, da naju bo to mesto tako pritegnilo, bi najin raod trip raztegnila na tri nočitve, saj sta dve uri za raziskovanje tega malega bisera resnično premalo. No, imava pa vsaj dober razlog, da se še kdaj vrneva v Art Deco City, kot mu tudi rečejo.

 

 

Avto sva po treh dneh in 1000 prevoženih kilometrih vrnila eno uro pred dogovorjenim časom. Po vsem tem lahko rečeva, da sva videla veliko, vendar še zdaleč ne vse, kar je bilo na najini poti, da sva nad Novo Zelandijo še bolj navdušena in da sva v vožnji po levi strani zdaj že oba precej samozavestna.

Taupajoča izkušnja

Po skoraj treh tednih sva zapustila Kerikeri in za zaključek poiskusila še najmočnejši čili na svetu…in preživela, potem pa sva se odpravila na najino novo HelpX dogodivščino. Najina nova gostiteljica naju je pobrala v mestecu severno od Aucklanda in naju za nekaj dni povabila na svoj vikend na Omaha Beach. Tam naju je pričakala moderna hiša, naju pa so namestili v prisrčno zunanjo enoto. Prvi dan sva  raziskovala novo okolje, seveda pa sva tudi že pridno zavihala rokave in se lotila urejanja vrta. Drugi dan naju je čakalo delo v obliki čiščenja stekel, pleskanja in puljenja plevela, v čemer sva zdaj že prava mojstra.

 Še zadnji pogled na Northland (Omapere).

 Najina rezidenca v Omaha Beach.

 Polarna medveTka!

Lovec je ujel svojo medveTko.

Po treh dneh smo zapustili Omaho in se napotili navzdol proti jezeru Taupo. Navzdol pa je šla tudi najina dogodivščina na Novi Zelandiji. Najino novo bivališče je sicer čudovito (www.acaciabaylodge.com), imava čudovito sobo in lastno ogromno kopalnico. Takega luksuza tukaj še nisva imela, vendar bi se mu zlahka odrekla, če bi bila vsaj najina gostiteljica bolj spoštljiva. Na kratko rečeno, ima naju za precej omejena človeka iz neke male komunistične državice. Na naju gleda precej zviška, kriva sva za precej stvari, ki so se dejansko zgodile pred najinim prihodom, sprašuje naju če sva že kdaj vozila avto in kolo, Nino je tudi vprašala, če je že kdaj sesala stanovanje. Očitno ni dovolj, da sva sama prepotovala 18.000 kilometrov, morda misli, da sva prišla s kočijo ali kaj podobnega. Skratka precej neprijetna izkušnja in definitivno nisva prišla na drug konec sveta, da nama bo nekdo tako solil pamet. Pri prejšnjih gostiteljih sva se počutila kot del družine, tukaj pa skoraj kot ničvredna služabnika. Delo tukaj je na nek način čudaško, saj puliva plevel v gozdu, pereva avtomobile in počitniško prikolico samo s toplo vodo, jeva pa pogrete ostanke iz ne-vem-katerega leta. Sva pa naredila še eno tradicionalno slovensko jed, gorenjske ajdove krape, ki so nama za prvič dobro uspeli.

Prvotni plan je, da tukaj ostaneva do 10. maja. V tem prazničnem tednu si bova za par dni sposodila avto, da raziščeva še lepote tega dela države. Drugače pa tudi že vneto iščeva  sezonsko delo v bližini ali vsaj na južnem  delu tega otoka, da čimprej zapustiva najino trenutno bivališče. Vse skupaj nama bo verjetno vzelo nekoliko več časa, saj se tukaj začenja zima in je dela toliko kot na hrvaški obali po koncu sezone. Priznava, trenutno nisva nič kaj optimistična, saj najin trud pri delu ni cenjen, denarja je vedno manj, služb pa tudi ni. Vseeno sva postala bolj aktivna, začela sva bolj zgodaj vstajati, na internetu večino časa namenjava iskanju dela, le da bova lahko nadaljevala najino dogodivščino in upava, da v bolj pozitivnem duhu.

Marina ob jezeru Taupo

Razgled pred najino sobo

Je kdo za partijo tenisa?

Žena v delovnem elementu striženja trepalnic...

...mi pa med tem sanjamo o miškah.

 In če mislite, da sva si vse izmislila, tudi mačke tukaj

izgledajo precej nesrečno.