Odgovor na ne-nagradno vprašanje

Čestitava, nihče ni odgovoril pravilno, niti midva sama. Predvidena destinacija najinega nadaljevanja poti je bil Bali, vendar se je hitro zataknilo. Ugotovila sva namreč, da bi se morala cepiti proti hepatitisu A in to že vsaj en mesec pred odhodom. To je seveda neizvedljivo iz časovnega, pa tudi iz finančnega vidika, zato sva začela iskati naprej.

Kaj pa Vietnam? Je lepa, cenovno zelo ugodna, pa še zdravju dokaj prijazna država. ''Pojdiva tja''! No, čeprav je življenje tam poceni, pa so vsaj letalske karte predrage za najine žepe, zato sva tudi Vietnam hitro prečrtala.

Po nekajdnevnemu raziskovanju nama je končno uspelo najti primeren kraj in da vam ne razkrijeva kar direktno kam greva, vam pošiljava potek najinih letov:

Auckland - Brisbane

Brisbane - Denpasar

Denpasar - Kuala Lumpur

Kuala Lumpur - Phnom Penh

22. 6. bova torej priletela v povsem nekaj novega, do takrat pa bova uživala še zadnje trenutke na Novi Zelandiji.

Izgnana v zimo

Ta 3-dnevni  road trip nama je dal novih moči, da sva se lahko pripravila na vse šokantne dogodivščine, ki so sledile …

 Še tole pograbim in greva.

 In res sva odbrzela, kot najbolj pretočni slap

na Novi Zelandiji (Huka Falls v Taupu).

V Taupu sva planirala ostati do 15. maja, toliko, da bi si v miru poiskala delo. Prečesala sva celotno, sicer zelo turistično, mestece, vendar je bilo priložnosti za delo toliko kot v Portorožu novembra. Hodila sva tudi od vrat do vrat po motelih, če potrebujejo kakšne pridne roke, vendar brez uspeha. Vseeno se nisva vdala, saj sva imela vsaj streho nad glavo in dostop do interneta, tako da sva lahko še naprej iskala priložnosti, a ne za dolgo … Nekega večera nama je najina ‘gospodarica’ pri večerji namignila, da morava zapustiti njen dom. Navrgla je precej neresnic glede tega, kaj je od naju pričakovala, zato sva si po hitrem postopku rezervirala hostel, kupila avtobusni karti do 400 kilometrov oddaljenega Wellingtona, prestolnice NZ in naslednje jutro nadaljevala najino pot.

S prihodom v mesto pa so se začele nove dogodivščine. Najprej sva morala vso najino prtljago pretovorit do hostla, ki je bil neznano kje. Ko sva ga le našla, naju je v sobi takoj čakalo kar nekaj presenečenj. Soba je bila brez oken, brez zraka in nek osebek je smrčal v postelji. Presenečena nad stanjem sva samo odložila najine tri kovčke in dva nahrbtnika ter se napotila med ulice. Wellington je zagotovo najbolj razgibano in očarljivo mesto, kar sva jih do zdaj spoznala na NZ, zato sva teh nekaj dni težko posvetila iskanju službe, bolj sva uživala v raziskovanju novega.

Sproščanje ob kavi v prestolnici.

Znamenita fontana na še bolj znameniti

 ulici - Cuba Street.

 Mesto na vsakem koraku preseneti s svojevrstno arhitekturo.

 Slikano nekaj trenutkov preden se je na naju

po***l galeb.

Sumiva njega ...

Na eno stran mesta sva se povzpela z znamenito gondolo ...

...na drugo pa kar peš.

Čas za zajtrk.

Najino bivanje v hostlu se je počasi zaključevalo in šele dobrih 12 ur preden bi postala brezdomca sva prejela klic, če lahko prideva naslednji dan varovati hišo. Takoj po zajtrku sva se odpravila v 60 kilometrov severno oddaljeni Featherston. In če vas zanima, o kakšnem varovanju govorim, kliknite sem. 

Hiša, v kateri sva bivala teden dni je skromno grajena, kot večina hiš tukaj. Izolacije ne uporabljajo, škripajoče omarice in parket na vsakem koraku, imela pa sva tudi miške, ki so se sramežljivo skrivale po omarah. Njen lastnik je super prijazen brezposeln glasbenik, oče štirih otrok, ki je po izteku naše ''pogodbe'' že izrazil željo, da prideva k njemu še kdaj. Zakaj? Ker sam vsak drug teden preživi pri partnerici, veliko bolj mirno spi, če ve, da je njegova glasbena oprema v hiši na varnem. Hm, kako pa je lahko tako prepričan, da naju ne bodo zasrbeli prsti? Toliko o novozelandskem zaupanju ...

Pojasnilo za mimoidoče.

 Trume množic ...

...in nepopisna gneča pred trgovinami.

Najino domovanje od tukaj izgleda čudovito.

Featherston je verjetno najbolj vetrovno mesto na južni polobli, zato sva večino časa preživela v hiši med miškami, kjer sva v miru nadaljevala najin projekt iskanja dela. Dnevi so hitro bežali in kaj hitro sva si morala poiskati novo domovanje. Našla sva ga kar pri sosedih, kjer bi lahko za precej nizko najemnino preživela par tednov. No, najina bodoča lastnica nama je tri ure pred vselitvijo sporočila, da je našla drugega najemnika za daljše obdobje in spet sva bila v povsem nejasni situaciji, kje in kako bova preživela naslednje dni. Na koncu nama je uspelo pre-bookirati hostel v Wellingtonu, ki sva ga po posebno ugodni ceni plačala in rezervirala, ko sva bila še v Taupu. Skala iz srca se je odvalila, po vrhu vsega pa sva dobila še odlično sobo, za katero so sprva rekli, da je zasedena. Vrnila sva se torej v prestolnico, vsaj za 5 dni, potem pa novim presenečenjem naproti.

Zajtrk...malica...kosilo...večerja...mmmm.

 Pogled iz najinega 8. domovanja, spet v Wellingtonu.

Pri vinarjih

Auckland je za nama in zdaj živiva povsem drugačno življenje. Delo na vinogradniškem posestvu preko HelpX-a je še ena pozitivna izkušnja, ki jo doživljava. Najini gostitelji so bolj prijatelji, kot šefi, saj delava kadar želiva in kolikor se nama v določenem trenutku zljubi. Pomagava pri gospodinjskih opravilih, puliva plevel okoli posestva, pripravljava trto na trgatev in sodelujeva pri trgatvah v drugih vinogradih. Skuhala sva tudi že večerjo in jim spekla (najino prvo!) pravo slovensko potico. Je bil kar užitek gledati, kako sva v novozelandskem domu nahranila veliko družino s slovensko hrano.

Dneve torej večinoma preživljava delovno/uživaško. Uporabljava lahko tudi njihova kolesa in avtomobil, saj je tukaj na podeželju vse precej daleč. Kratek pregled najinih zadnjih doživetij pa si lahko ogledate spodaj.

 Razgled, ki naju pričaka vsak dan.

 Najino trenutno domovanje, ki si ga deliva s prijazno družino,

psom in dvema mačkoma.

 ''Opozorilne'' table

 Prodajalnica na domačem vrtu.

 Najina prva trgatev je potekala na veliki petek.

 Težko je imeti oči na grozdju ob takšnem razgledu.

Zaslužen požirek lanske letine.

 Nevarnost na vidiku!

 Rainbow Falls

Izklesano telo v oceanu.

Matauri bay - sem nas je peljala gostiteljica

po uspešni trgatvi.

 Malo hribolazenja in odpre se čudovit razgled 

na Bay of Islands.

Povsem nov način slikanja - selfie.

Bay of Islands

Potica made in New Zealand.

Od višine se zvrti

Obiskati sva ga želela že za najino  4. obletnico  zveze, a ga je malce zagodilo vreme, zato sva ga obiskala za najino 8-mesečno obletnico poroke in to ravno na valentinovo. Auckland sva že dobro spoznala in zdaj je bil čas, da ga vidiva še od zgoraj. Izkoristila sva še enega od najinih kuponov s popusti in za ceno ene vstopnice obiskala še eno veliko znamenitost. Najprej sva se povzpela v 52. nadstropje in ko sva stopila iz dvigala se nama je kar malce zvrtelo, ne samo od višine, ampak tudi od čudovitega razgleda. Na določenih mestih je v tleh tudi steklena plošča, tako da lahko vidiš, kako visoko nad tlemi stojiš in takrat enostavno ne moreš ostati ravnodušen. To ni bila najina končna postaja, povzpela  sva se še nekoliko višje, v 60. nadstropje na 220 metrov višine. In ker slika pove več kot 1000 besed je tukaj nekaj utrinkov iz najvišje stavbe v Aucklandu:

Pred vzponom

Pogled na marino iz 52. nadstropja

 Nina v bližini in auklandski most v daljavi

 Pogled na Devonport in Rangitoto iz 60. nadstropja

 V parku tam spodaj se z Nino srečujeva, ko jaz prihajam 

iz službe in ona odhaja na delo.

 Ko v 52. nadstropju stojiš samo na steklu 

in si ne želiš pogledati dol, a to vseeno narediš.

Se komu vrti?

Ko sva se vrnila nazaj v pritličje sva zavila še v kazino, ki se nahaja v kompleksu Sky Towerja, da prebudiva še drug adrenalin, ne samo višinskega. Brez skrbi, kazino ni obubožal, midva pa sva po 2-urnem zabavanju naredila samo 4 dolarje minusa, tako da bova lahko še naprej raziskovala Novo Zelandijo. Jutri je na vrsti Aucklandski muzej, več o tem pa v prihodnji objavi.

 Ko domačinu na zabavi pokažeš hrbet,

se zgodi tole.

Vznožje ''gore'' Mt. Eden

Sladica po špansko, postrežena od hrvatice.

Valentinov dan ..

 .. in najina jutra

Delovni dnevi

Trenutno sva z Nino v delovnem obdobju zato, da bova lahko kasneje spet uživala. Veliko delava, spiva narazen, se bolj malo vidiva, se pogrešava, ampak oba veva, da bova kmalu nagrajena za ves trud, ki ga trenutno vlagava. Nina je že povedala, kako potekajo njeni dnevi, naj še jaz opišem svoje. A pojdimo lepo po vrsti. Kako sem prišel do službe.

15. 1. - četrtek

• 15:53 (po lokalnem času) - Pošljem prošnjo za skrbnika/čistilca voznega parka.

• 16:04 - Pokličjo me iz agencije in opravimo kratek intervju. Dogovorimo se za razgovor naslednji dan ob 10:00.

16. 1. - petek

• 10:00 - Najprej izpolnim 45-minutni vprašalnik in vse davčne, bančne in podobne podatke.

• 10:45 - 10-minutni razgovor s prijazno agentko, ki mi pove, da smo na preiskušnji trije kandidati, da me v vsakem primeru pokličejo in da mi v primeru, če dobim službo, pripada tudi plačan dopust. Pove mi tudi, koliko so plačane nadure in zakaj je nehal delat prejšni kandidat, kar pri nas sploh ni običajno. Največ sva se pravzaprav ukvarjala s tem, kako se izgovori moje ime.

• 11:32 - Agentka me pokliče in mi pove, da sem izbran! Pošlje mi še sms z vsemi potrebnimi podatki in v ponedeljek že začnem delat! Seveda se ji zahvalim in potem mi reče še, da ji je bilo v veselje. 

 Pot do službe me vodi skozi K-Road, znan predvsem po plačljivih dekletih.

Delam v ogromnem podjetju John Andrew Ford Mazda, kjer je zaposlenih več kot 100 ljudi. Ko sem prvi dan prišel do odgovorne osebe, me je ta pospremila do nadzornika. Z nadzornikom sva potem odšla na drugo stran salona, nato pa me je asistenka pospremila na drugo stran ceste, kjer je moje delovno mesto. Delamo v ogromni hali, kjer je prostora za okoli 6 vozil. Z mano delata še dva negovalca vozil, v kleti pa imamo pralnico, kjer delajo še trije pralci vozil. Pripravljamo nova vozila znamk Ford in Mazda, ter rabljena vozila vseh vrst.

Povprečen dan zgleda takole: ob pol osmih začnemo z delom. Vsak avto je potrebno posesati, odstraniti vse folije in nalepke, pomiti stekla (zunaj in znotraj), očistiti notranjo in zunanjo plastiko, spolirati vse napake na zunanjem delu vozila, očistiti pragove, skratka, poskrbeti, da je vozilo brezhibno. Ko je vozilo očiščeno, ga je potrebno dostaviti čez cesto v salon. To ponavadi počnem jaz in lahko si predstavljate, kakšne oriantacijske težave imam, ko moram avto peljati (volan na desni, vožnja po levi) na drugo stran, čez 4 pasovnico, čez 2 polni črti in potem še peš nazaj, približno 15-krat na dan. Ob 10:00 imamo prvo 15-minutno pavzo, ob  12:30 30-minutno in ob 15:00 še eno 15-minutno. Z delom zaključimo ob 17:00.

Najin prvi fish&chips ever. Se že veseliva naslednjega.

Delamo torej od ponedeljka do petka po 9,5 ur na dan in v tem času povprečno pripravimo in dostavimo 16 vozil na dan. Gre torej za fizično precej naporno delo, ves čas pa je treba biti previden, saj nekatera vozila presegajo tudi vrednost 50 tisoč evrov in niti najmanjša nesreča ne pride v poštev. Če bi to delo opravljal v Sloveniji, bi verjetno že po enem tednu odnehal, tukaj pa vlada pozitivno ozračje in delati res ni težko.

Ilegalno sproščanje v parku po koncu prvega delovnega tedna.

Večinoma vsi prodajalci radi poklepetajo z mano, ko jim dostavim vozilo, saj me moj naglas hitro izda in potem sledi postavljenje klasičnih vprašanj: kdo sem, iz kje sem, ... Vsaj štirje sodelavci so pohvalili mojo angleščino in verjemite, to je zame ogromen kompliment. Velikokrat se tudi zgodi, da je treba določeno vozilo pripraviti čimprej, vendar nihče ne dela panike, vsak naredi svoje in ko je vozilo pripravljeno, ga dostavimo potrpežljivim strankam. Na mizi imamo tudi ogromen hi-fi sistem iz katerega se slišijo ritmi hip-hopa, tako da delo poteka v še bolj zabavnem ozračju. Šef se mi po vsakem zaključku dneva zahvali, ker sem dobro delal - takšne besede ti res dajo zagon za naprej. Zanimiv je primer, ko je sodelavec zamudil v službo za uro in pol; šef je samo iz radovednosti vprašal, kje je hodil. Brez opozoril smo nadaljevali z delom.

Na obisku pri Nini v Remueri.

Torej, ko se dela, se dela 100%, vendar se ne vtikajo v vsako malenkost in vsako napako se poskuša rešiti na čimbolj miren in pozitiven način, pa še plača je dobra. Tukaj bom delal do konca februarja, potem bo počasi tudi Nina zaključila z delom in spet bova lahko več časa preživela skupaj in uživala v novih dogodivščinah, ki nama jih ponuja NZ.

Živali

Z Nino imava na slavnem "to-do in Auckland" seznamu kar 18 stvari, ki jih morava videti in obiskati. Seznama sva se v tem primeru lotila kar pri Z in na vrsti je bil ZOO. Ker smo na NZ, je običajno, da te pred prihodom v živalski svet pričaka tole:

Čudoviti razgledi in pisana druščina različnih ptic, ki te opazujejo na vsakem koraku.

Ob vstopu v ZOO sva dobila tudi zemljevid. Poleg vseh vrst živali, sva imela posebno misijo: da vidiva kiwija. V naravi ga verjetno ne bova, ker menda ga okoli 95 odstotkov domačinov nikoli ne vidi, tako da so možnosti precej klavrne.

Najprej sva se zapodila med afriške živali. K sreči sva ujela tudi hranjenje žirafe, ki pa ni posebej zanimivo, zato vam rajši pokaževa druge živali, ki se ne hranijo.

Spodnja slika bi bila lahko tudi iz ljubljanskega živalskega vrta, vendar ni, ker v novozelandskih vodah plava nek drug plankton, ki je verjetno viden tudi spodaj.

Daljni sorodnik od Jojota.

In pa najpomembnejse od vsega. Poišči kiwija! Ker gre za nočno žival je tudi prostor, kjer naj bi bil kiwi povsem temen. Vstopiš v ogromno temnico in samo čakas, kdaj ti bo kosmata žival skočila za vrat. No, ni ravno tako, saj sva kmalu ugotovila, da se skrivajo za steklom, nekje v temi, saj so zelo plahe živali. Hodila sva ob vitrini gor in dol, gledala v temo in kar naekrat se na drugem koncu prostora začne Kitajka nekaj dreti. Verjetno v kitajščini. Z Nino priletiva tja in ga zagledava! Ne enega, ampak kar dva precej velika ptiča, ki nekaj brskata po zemlji.

Tole spodaj je slika iz plakata, ker se najina dva nista hotela slikat.

Slika narobe obrnjenega čolna? Ne, spodaj se skrivajo pingini.

Ko sva prišla nazaj na svetlobo, vesela, da sva videla to čudo od ptiča, se je pravi šok sele začel. Mimo naju je namreč prišel slon. Ko sva se začela spraševati, ali morda nisva bila predolgo časa na soncu, je slon prišel nazaj. Odločila sva se, da greva počasi naprej, saj nisva želela srečati lačne zebre ali kaj podobnega.

Slon gre, neznano kam.

Slon je šel in tudi midva sva počasi zapustila ZOO, saj je bilo dovolj živali za en dan.
 

Ker je na Novi Zelandiji veliko Azijcev, se da dobiti tudi zelo poceni in odlično azijsko hrano. Nama je najljubši susi, ki ga ponavadi pojeva kar v parku. Čisti užitek.

Slovenija na Novi Zelandiji ...

No, sam imam doma drugačne priročnike in jih pridno študiram, medtem ko Nina še bolj pridno dela.

In ravno, ko pišem tale blog v aucklandski knjižnjici, sem domačinu razložil, kako se po angleško napiše scorpion. Who is the English master now?