Tisoč kilometrov

Najela sva avto, zarisala sva si okvirni načrt potovanja, rezervirala dve nočitvi na povsem ločenih koncih države in se na oblačno četrtkovo jutro odpravila na tri-dnevni road trip (Taupo-Rotorua-Tauranga-Gisborne-Napier-Taupo).

1. dan

Nebo se je zjasnilo še preden sva prišla do prve znamenitosti na najinem seznamu, geotermalnega parka Orakei Korako, ki se ponaša z največ aktivnimi gejziri v državi. Pot do tja vodi čez reko preko katere te pripeljejo, ko plačaš ne tako poceni vstopnino, ampak ta udarec po denarnici mati narava hitro poplača.

Pred Rotoruo naju je čakal obisk še enega termalnega parka, ki je mnogo večji od prvega in med  turisti veliko bolj priljubljen, ampak naju ni prepričal tako kot prvi. Wai-O-Tapu ne ponuja takšnega miru, tukaj ne slišiš, kako blato brbota, kako ptiči žvrgolijo in vedno se najde kdo, ki ti prekriža pot ravno takrat ko pritisneš na sprožilec.

Preden se je začelo temniti sva se odpravila še do Modrega in Zelenega jezera, ki nista posebni zvezdi, sta pa zelo lepi, in tam naredila nekaj fotografij.

 Modro jezero

Zeleno jezero

Najboljši del dneva pa je prišel šele zvečer: polurno namakanje v topli mineralni vodi, v privatnem bazenu v Polynesian Spa, ki spada med 10 najboljših spa na svetu, s pogledom na jezero Rotorua. Hm, ali sem še kaj pozabila?

Samo za naju.

2. dan

Pot naju je vodila proti Bay of Plenty, najprej v kraj Te Puke, kjer sva polna upanja zavila v tovarno, kjer pakirajo kivije. Te Puke je prestolnica tega kosmatega sadeža, kamor sva nekaj dni prej poslala prošnji za nočno delo (v oglasu je pisalo, da potrebujejo 900 ljudi). Iz tovarne so nama odgovorili, naj prideva kar osebno tja, da bova izpolnila prijavnici. No, najina pričakovanja glede nove službe so se hitro spremenila v veliko razočaranje, saj so imeli že vsa mesta zasedena, na vrhu vsega pa še 300 ljudi v čakalni vrsti.

Spomenik v Te Pukeju

Negotovost glede najine prihodnosti na NZ sva kmalu odmislila, saj naju je čakala še dolga pot do Gisborna, pred tem pa še vzpon na vulkanski hrib Mount Maunganui.

 Razgled med vzponom na Mt. Maunganui...

 

...

 

.. in na vrhu.

 

Pogled še iz skoraj žabje perspektive.

V večernih urah sva se pripeljala v Gizzy oziroma Gisborne, kraj, kjer je James Cook leta 1769 prvič stopil na novozelandska tla. Ker je mesto ob pol osmih zvečer, ko sva prispela tja, že spalo, sva tudi midva zavila naravnost v kamp in po gurmanski večerji (3 dni starem kruhu in siru) zaspala.

3. dan

Pri jutranji kavi sva ugotovila, da je do naslednje postaje še zelo daleč, zato sva takoj po zgodnjem zajtrku nadaljevala najino pustolovščino.

Takšen zajtrk bi lahko postal rutina.

Napier je turistično zelo priljubljen kraj, ki ga je leta 1931 prizadel hud potres in obnova, ki je sledila, je mestu pustila svojevrsten pečat: Art Deco slog. Če bi vedela, da naju bo to mesto tako pritegnilo, bi najin raod trip raztegnila na tri nočitve, saj sta dve uri za raziskovanje tega malega bisera resnično premalo. No, imava pa vsaj dober razlog, da se še kdaj vrneva v Art Deco City, kot mu tudi rečejo.

 

 

Avto sva po treh dneh in 1000 prevoženih kilometrih vrnila eno uro pred dogovorjenim časom. Po vsem tem lahko rečeva, da sva videla veliko, vendar še zdaleč ne vse, kar je bilo na najini poti, da sva nad Novo Zelandijo še bolj navdušena in da sva v vožnji po levi strani zdaj že oba precej samozavestna.

Taupajoča izkušnja

Po skoraj treh tednih sva zapustila Kerikeri in za zaključek poiskusila še najmočnejši čili na svetu…in preživela, potem pa sva se odpravila na najino novo HelpX dogodivščino. Najina nova gostiteljica naju je pobrala v mestecu severno od Aucklanda in naju za nekaj dni povabila na svoj vikend na Omaha Beach. Tam naju je pričakala moderna hiša, naju pa so namestili v prisrčno zunanjo enoto. Prvi dan sva  raziskovala novo okolje, seveda pa sva tudi že pridno zavihala rokave in se lotila urejanja vrta. Drugi dan naju je čakalo delo v obliki čiščenja stekel, pleskanja in puljenja plevela, v čemer sva zdaj že prava mojstra.

 Še zadnji pogled na Northland (Omapere).

 Najina rezidenca v Omaha Beach.

 Polarna medveTka!

Lovec je ujel svojo medveTko.

Po treh dneh smo zapustili Omaho in se napotili navzdol proti jezeru Taupo. Navzdol pa je šla tudi najina dogodivščina na Novi Zelandiji. Najino novo bivališče je sicer čudovito (www.acaciabaylodge.com), imava čudovito sobo in lastno ogromno kopalnico. Takega luksuza tukaj še nisva imela, vendar bi se mu zlahka odrekla, če bi bila vsaj najina gostiteljica bolj spoštljiva. Na kratko rečeno, ima naju za precej omejena človeka iz neke male komunistične državice. Na naju gleda precej zviška, kriva sva za precej stvari, ki so se dejansko zgodile pred najinim prihodom, sprašuje naju če sva že kdaj vozila avto in kolo, Nino je tudi vprašala, če je že kdaj sesala stanovanje. Očitno ni dovolj, da sva sama prepotovala 18.000 kilometrov, morda misli, da sva prišla s kočijo ali kaj podobnega. Skratka precej neprijetna izkušnja in definitivno nisva prišla na drug konec sveta, da nama bo nekdo tako solil pamet. Pri prejšnjih gostiteljih sva se počutila kot del družine, tukaj pa skoraj kot ničvredna služabnika. Delo tukaj je na nek način čudaško, saj puliva plevel v gozdu, pereva avtomobile in počitniško prikolico samo s toplo vodo, jeva pa pogrete ostanke iz ne-vem-katerega leta. Sva pa naredila še eno tradicionalno slovensko jed, gorenjske ajdove krape, ki so nama za prvič dobro uspeli.

Prvotni plan je, da tukaj ostaneva do 10. maja. V tem prazničnem tednu si bova za par dni sposodila avto, da raziščeva še lepote tega dela države. Drugače pa tudi že vneto iščeva  sezonsko delo v bližini ali vsaj na južnem  delu tega otoka, da čimprej zapustiva najino trenutno bivališče. Vse skupaj nama bo verjetno vzelo nekoliko več časa, saj se tukaj začenja zima in je dela toliko kot na hrvaški obali po koncu sezone. Priznava, trenutno nisva nič kaj optimistična, saj najin trud pri delu ni cenjen, denarja je vedno manj, služb pa tudi ni. Vseeno sva postala bolj aktivna, začela sva bolj zgodaj vstajati, na internetu večino časa namenjava iskanju dela, le da bova lahko nadaljevala najino dogodivščino in upava, da v bolj pozitivnem duhu.

Marina ob jezeru Taupo

Razgled pred najino sobo

Je kdo za partijo tenisa?

Žena v delovnem elementu striženja trepalnic...

...mi pa med tem sanjamo o miškah.

 In če mislite, da sva si vse izmislila, tudi mačke tukaj

izgledajo precej nesrečno.

Po štirih mesecih

Življenje na severu hitro postaja hladno. Zapihal je južni veter, vsak dan pade kakšna kaplja in z Nejcem v kovčkih že iščeva kape in volnene nogavice. Ko sva dobra dva tedna nazaj prišla v Kerikeri, so bile temperature še precej poletne, danes pa najine gostitelje že sprašujeva, kdaj se tukaj začne kurilna sezona.

Desna roka počiva?

No, v dveh tednih se niso obrnili le trije letni časi, ampak še kaj drugega. Midva, na primer, sva bila deležna še ene trgatve, začela sva prodajati vino najinih gostiteljev (in v dveh dneh prodala celo sedem steklenic, kar pravljična številka za dva nestrokovnjaka), in si privoščila dva celodnevna izleta.

Russell. Lepo mesto za umret, pravi Nejc.

Prvi izlet si bova zapomnila zgolj zaradi treh stvari: ker sva se prvič sama vozila, ker sva videla orko (oziroma le njeno plavut) in ker sva en kraj obiskala samo zaradi njegovih javnih stranišč.

Javna stranišča v Kawikawi, ki jih je ustvaril avstrijski umetnik Friedensreich Hundertwasser.

Drugega izleta pa v celoti ne bova nikoli pozabila. Po štirih mesecih bivanja na NZ sva končno dosegla skrajno severozahodno točko Severnega otoka, Cape Reingo.

 Pot do Cape Reinge je vodila po 90 Mile Beach ...

 ... v tej pošasti.

Da je tam zadušljivo lepo sem sklepala že po slikah, ampak v resnici je za zjokat lepo, ali pa so me čustva ponovno preplavila zaradi spoznanja, da se je dolgotrajna želja (stati tam) uresničila. Če ne bi bila zaradi organiziranega izleta omejena s časom, bi lahko pri tistem svetilniku sedela vse dneve in opazovala kako se ''ljubita'' Tasmansko morje in Pacifik.

Kakšen izlet bi pa bil, če nas ne bi peljali še na surfanje po peščenih sipinah?

Cape Reinga

 

Ko se srečata Tasmansko morje in Pacifik ...

... izgleda takole.

Za zjokat lepo!

Pri vinarjih

Auckland je za nama in zdaj živiva povsem drugačno življenje. Delo na vinogradniškem posestvu preko HelpX-a je še ena pozitivna izkušnja, ki jo doživljava. Najini gostitelji so bolj prijatelji, kot šefi, saj delava kadar želiva in kolikor se nama v določenem trenutku zljubi. Pomagava pri gospodinjskih opravilih, puliva plevel okoli posestva, pripravljava trto na trgatev in sodelujeva pri trgatvah v drugih vinogradih. Skuhala sva tudi že večerjo in jim spekla (najino prvo!) pravo slovensko potico. Je bil kar užitek gledati, kako sva v novozelandskem domu nahranila veliko družino s slovensko hrano.

Dneve torej večinoma preživljava delovno/uživaško. Uporabljava lahko tudi njihova kolesa in avtomobil, saj je tukaj na podeželju vse precej daleč. Kratek pregled najinih zadnjih doživetij pa si lahko ogledate spodaj.

 Razgled, ki naju pričaka vsak dan.

 Najino trenutno domovanje, ki si ga deliva s prijazno družino,

psom in dvema mačkoma.

 ''Opozorilne'' table

 Prodajalnica na domačem vrtu.

 Najina prva trgatev je potekala na veliki petek.

 Težko je imeti oči na grozdju ob takšnem razgledu.

Zaslužen požirek lanske letine.

 Nevarnost na vidiku!

 Rainbow Falls

Izklesano telo v oceanu.

Matauri bay - sem nas je peljala gostiteljica

po uspešni trgatvi.

 Malo hribolazenja in odpre se čudovit razgled 

na Bay of Islands.

Povsem nov način slikanja - selfie.

Bay of Islands

Potica made in New Zealand.