Divja kulturnika

Danes je 1. marec in do konca meseca, ko bova zapustila Auckland, naju čaka le še obisk vulkanskega otoka Rangitoto, vulkanskega hriba Mt Eden in še nekaterih manjših znamenitosti. V zadnjih dveh tednih oziroma v zadnjih dveh vikendih sva namreč naredila kar nekaj kljukic na najinem must-do/see seznamu; dan po Sky Towerju je sledil muzej, prejšnji vikend mestna galerija, v petek sva bila na prvem koncertu (ki sicer ne paše v kategorijo kulture), včeraj pa sva obiskala kitajski festival lantern, ki se odvija v Albert parku, torej dve minuti stran od najinega doma. Pa začnimo po vrsti.

Ni zanimiva le vsebina muzeja ...

Zakaj bi pisala o muzeju, koga zanima, kaj hranijo tam? No, najina radovednost glede aucklandskega muzeja (ki stoji na vrhu majhnega hriba, na katerega imava krasen pogled iz najinega balkona) se je zbudila že v Sloveniji, ko sva nekje prebrala, da je posebnež med muzeji. Posebnež? Ampak je res! Ne le da sva videla 25-metrski maorski kanu, v katerega se je lahko natlačilo 100 mož, in dvorano, kjer so zapisana imena vseh padlih novozelandskih vojakov med svetovnima vojnama, doživela sva tudi simulacijo vulkanskega potresa, videla sva maketo belega morskega psa v naravni velikosti in stopila sva v preteklost – v Auckland leta 1866.

 Tradicionalno maorsko rezljanje v les

Fosile, star nakit, insekte na pladnju in tako naprej lahko vidiš v večini muzejev, ampak sama še nikjer nisem doživela toliko zvočnih in drugih efektov, ki te skozi vse čute popeljejo v drug čas in prostor. Priporočam! Pa še selfie z morskim psom lahko narediš, pri čemer lahko uporabiš celo selfie stick.

Same zvezde

Videla sva tudi odštekano razstavo WOW (World of  Wearable Art), ki bo po 22. marcu odpotovala v svet.

Ne da bi vmes pogledala na uro, sva se v muzeju zadržala 3 ure. Pa še to – ker sva prebivalca Aucklanda (tudi če le začasna), sva si vso to čudo ogledala brezplačno in tako prihranila 40 dolarjev.

Prizor iz grozljivke? Ne, takšne so imeli leta 1866 spalnice.

Mestne galerije prvotno niti nisva imela namena obiskati, ampak naju je na koncu premamila s krvavo rdečim napisom nad vrati: A FREE ENTRY. Glede na to, da rada strmiva v slike, so naju domači in tuji umetniki s svojimi mojstrovinami ponovno za tri ure odpeljali.

                                             Tudi sam atrij galerije je umetnina.

SOOM

Poleg slik se v galeriji skrivajo tudi različni eksponati, v katere lahko buljiš cel dan, pa ni nujno, da boš na koncu znal razvozlati govorico umetnika … Ampak kar se mene tiče, to niti ni bistvo; lepota umetnine je v tem, da vsakega po svoje nagovarja.

Črtne kode v prostoru

Vrhunec

Po vsem tem kulturnem udejstvovanju je v petek, 27. februarja, prišel čas, da je Martin Garrix prebudil živali v nama. No, pa tudi Afrojack in predvsem Avicii, zvezda večera.

 Midva na sliki z Garrixom

Vzdušja ne bom opisovala, namesto tega pripenjam videe. (Posnetki zaradi snemanja z mobilnim telefonom niso vrhunske kakovosti. Opozorilo: možnost epileptičnega napada.) Naj povem le to, da smo imeli po koncu koncerta organiziran brezplačen prevoz do centra mesta oziroma je bil prevoz vključen v ceno vstopnice, ampak vseeno: sweet as (ali po domače: fino).

 Festival lantern v Albert parku

 Lanterne v večernem ambientu ...

 in v pravem sijaju, sredi noči.

Od višine se zvrti

Obiskati sva ga želela že za najino  4. obletnico  zveze, a ga je malce zagodilo vreme, zato sva ga obiskala za najino 8-mesečno obletnico poroke in to ravno na valentinovo. Auckland sva že dobro spoznala in zdaj je bil čas, da ga vidiva še od zgoraj. Izkoristila sva še enega od najinih kuponov s popusti in za ceno ene vstopnice obiskala še eno veliko znamenitost. Najprej sva se povzpela v 52. nadstropje in ko sva stopila iz dvigala se nama je kar malce zvrtelo, ne samo od višine, ampak tudi od čudovitega razgleda. Na določenih mestih je v tleh tudi steklena plošča, tako da lahko vidiš, kako visoko nad tlemi stojiš in takrat enostavno ne moreš ostati ravnodušen. To ni bila najina končna postaja, povzpela  sva se še nekoliko višje, v 60. nadstropje na 220 metrov višine. In ker slika pove več kot 1000 besed je tukaj nekaj utrinkov iz najvišje stavbe v Aucklandu:

Pred vzponom

Pogled na marino iz 52. nadstropja

 Nina v bližini in auklandski most v daljavi

 Pogled na Devonport in Rangitoto iz 60. nadstropja

 V parku tam spodaj se z Nino srečujeva, ko jaz prihajam 

iz službe in ona odhaja na delo.

 Ko v 52. nadstropju stojiš samo na steklu 

in si ne želiš pogledati dol, a to vseeno narediš.

Se komu vrti?

Ko sva se vrnila nazaj v pritličje sva zavila še v kazino, ki se nahaja v kompleksu Sky Towerja, da prebudiva še drug adrenalin, ne samo višinskega. Brez skrbi, kazino ni obubožal, midva pa sva po 2-urnem zabavanju naredila samo 4 dolarje minusa, tako da bova lahko še naprej raziskovala Novo Zelandijo. Jutri je na vrsti Aucklandski muzej, več o tem pa v prihodnji objavi.

 Ko domačinu na zabavi pokažeš hrbet,

se zgodi tole.

Vznožje ''gore'' Mt. Eden

Sladica po špansko, postrežena od hrvatice.

Valentinov dan ..

 .. in najina jutra

Mirno plujeva naprej

Že kar nekaj vode je preteklo od najine zadnje objave, a po pravici povedano se nama vmes ni zgodilo nič takšnega, kar bi pretreslo najin svet. Jaz sem zaključila zgodbo s kužki in zadnji teden z njimi je bil kar precej monoton – ne zaradi njih, ampak, ker nisem delala, tudi nisem hodila v mesto, kar pomeni, da sem bila praktično cel teden sama. Ob knjigah, internetu, gnetenju gline (vmes sem začela izdelovati nakit) in sprehajanju s kužki, so se kazalci na uri premikali nekoliko hitreje, a vseeno ne tako hitro, kot ob Nejcu. Kljub vsemu je bila to izjemna izkušnja, ki se je na koncu izkazala tudi za finančno zelo donosno. Lastnica kužkov je bila tako zadovoljna, da mi je plačala še enkrat več, kot je bilo dogovorjeno, hkrati pa me je tudi vprašala, če bi bila pripravljena vse skupaj ponoviti v avgustu, ko bo za cel mesec odpotovala v ZDA. Z vidika financ morava to ponudbo resno pretehtati.

Blake in Hunter, mogoče se še srečamo.

Zdaj nadaljujem svojo novozelandsko kariero v gostinstvu, kjer sem dobila možnost dela tudi v japonski restavraciji, ki jo vodi kitajsko dekle mojega turškega šefa. Težko bi delala v bolj mednarodnem kolektivu, ampak to me niti ne preseneča; z Nejcem sva že zdavnaj spoznala, da, čeprav smo na koncu sveta, je tukaj cel svet.

Pogrešala sem ta jutranji razgled.

Življenje teče dalje, najin must-do-in-Auckland seznam pa zaenkrat ostaja brez novih kljukic; če ne bova pohitela z načrti, naju lahko prehiti iztek pogodbe za stanovanje. Kdo bi si mislil, da bo v torek minilo že dva meseca od najinega prihoda? Kakorkoli, Auckland nama je še vedno všeč, čeprav sčasoma lažje vidiš tudi minuse, ki se držijo mesta. O teh bom kdaj drugič pisala, ker zahtevajo svojo objavo.

Čeprav ali nimava časa za celodnevne izlete, ali vreme za to ni idealno, ali se odločiva, da bova kakšen dan šparala, se trudiva, da vsak dan vidiva nekaj novega. Zdaj imava sistem mestnega prevoza že v mazincu, zato nama skok na XY avtobus in vožnja na drugo stran Aucklanda ne predstavlja nobene ovire. In vedno je vznemerljivo, ko se pelješ neznano kam in tam odkriješ nov košček mesta, ki se ti vtisne v spomin.

Prejšnji teden je Auckland praznoval 175. rojstni dan, zato so, med drugim, del glavne ulice zaprli in jo spremenili v travnato plažo, kjer so nekateri uživali na soncu, ...

 ... midva pa sva si medtem privoščila lahko kosilo v Wynyard Quarterju.

Britomart

Pogled na Auckland Harbour Bridge

 Selfie iz najine prve novozelandske žurke