Popotovanje po Kambodži

Po osmih dneh v prestolnici sva se podala na sever države, v Siem Reip, kjer so naju za zaključek najinega popotovanja čakali nepozabno lepi templji. Ampak v Kambodži priti na drugo stran države ni zgolj potovanje od točke A do B. Naš šofer kombija ni bil samo šofer, bil je tudi avanturist, dirkač, promotor in bojevnik, vse to za volanom. Bil je zelo prijazen in pokazal nam je nekaj načinov, kako se da prehitevati v nepregleden ovinek, po desni, v škarje in še na načine, za katere pri nas niti nimamo izrazov. Ker smo bili med vožnjo vsi lepo tiho je pokazal tudi, kako se prehiteva vozilo, ki že nekoga prehiteva, ob tem pa se ti vztrajno nekdo približuje. Šofer je bil verjetno tudi promotor avtomobilske znamke, v kateri smo se vozili, saj nam je želel pokazati, da če greš dovolj hitro (cca. 100 km/h) se lahko pelješ po asfaltu, makadamu, čez luknje, luže in precej velike skale brez problema, ne da bi šlo lahko kaj narobe. Ker nam je v 7-urni vožnji uspelo vmes tudi malo zadremati (ne vem, kako je to možno) nam voznik za kazen ni hotel pokazati, kako se prehiteva po dveh kolesih. Kakšna škoda.

Z Nino sva tudi ugotovila, da v državi ogromno privarčujejo na račun prometnih znakov. Na vsej poti sva videla samo dva, pa še ta dva sta izgledala kot nekakšna turistična znamenitost. Veliko prihranijo tudi za table za napačno smer vožnje … pravzaprav tukaj ni napačne smeri vožnje.

Po prihodu v Siem Reap naju je že čakal tuk-tuk, ki naju je odpeljal do najine vile. Hitro sva se odpravila raziskovat mesto. Na kulturni šok sva se že nekoliko navadila in sva bila kar malo razočarana, ker so bile vse glavne ulice polne turistov in lokalov, povsem netipičnih za Kambodžo. Malo sva pobarantala, pogledala nekaj trgov in se počasi že pripravila na finale pred finalom. Naslednji dan naju je namreč čakala celodnevna tura ogledovanja Angkor templjev. Glavne, največje in najbolj oblegane templje sva si prihranila za kakšen drug dan, začela sva z manj pomembnimi a vseeno čudovitimi. Edino težavo je predstavljala neznosna vročina, bila sva povsem brez sape; mogoče tudi zaradi čudes, ki si jih lahko ogledate spodaj:

''Novoletni'' vhod na nočni market

Zatišje pred nakupovalno mrzlico

Prvi od templjev - Preah Khan

Reka Siem Reap, ki teče mimo templjev

Takšna okna imel bom tudi jaz.

Sožitje drevesa in kamnite mojstrovine.

Neak Poan

Ta Som

Ponekod žal ni možno narediti slike brez turistov.

Pre Rup

East Mebon

Med raziskovanjem Siem Reapa sva naletela tudi na tole.

Masaža in pedikura za tri dolarje.

Že bližje domu

Po dobrih šestih mesecih sva se v ponedeljek začasno* poslovila od Nove Zelandije in pristala v Kambodži oziroma v njeni zatohli in umazani prestolnici, Phnom Penhu. Kako naj človek sploh opiše kulturni šok, ki ga doživi že takoj na poti iz letališča v hotel?

Najin voznik Bunny ...

... naju pelje v napačno smer.

Glavni in največji razlog za čudenje je tukaj brez dvoma promet. Semaforjev skoraj ni, cestnih predpisov tudi ne (ali pa se jih ne držijo), kar pomeni, da bi moral biti na cesti totalni kaos, ampak ni. Njihov sistem deluje, med vozniki ni nobene nervoze, nobene nepotrpežljivosti in ker vozijo razmeroma počasi, tudi ni večje nevarnosti, da se pripeti hujša nesreča. Do zdaj sva bila priči dvema manjšima trkoma med motorji, ampak pri tem so udeleženci vsakič le zamahnili z roko in se široko nasmehnili. Kljub vsemu pa različni turistični vodiči opozarjajo, naj neizkušeni vozniki tukaj ne sedejo za volan. In zakaj bi, če lahko na vsakem kvadratnem metru najdeš vsaj en tuk-tuk, ki te bo za par dolarjev pripeljal iz točke A do B, hkrati pa bo ta vožnja prava dogodivščina, skoraj adrenalinsko doživetje.

Konkurenca

Poleg prometa tukaj izstopajo tudi nizke cene. Za štiri nočitve v hotelu v Siem Reapu (vključena sta zajtrk in WI-FI) sva plačala 45 evrov za oba, v povprečju za večerjo/kosilo odštejeva 8,5 evrov, če si zraven privoščiva še pivo ali koktejl, pa plačava 10 evrov za oba. Škatlica cigaret stane 1 evro, povprečna vstopnina za muzej ali pagodo pa 2 evra.

Killing Fields ...

...

...

V petih dnevih sva si pogledala že vse znamenitosti, ki jih priporoča Lonely Planet in to kljub temu, da polovico dneva preživiva v hotelski sobi. Razlog? Zunaj je prava savna in čeprav se raje kuhava kot zmrzujeva, je tukaj čez dan nevzdržno. Vse kar spijeva, gre ven iz naju skozi kožne pore. No, in če se vrnem k ogledom znamenitosti – teh res ni veliko, ampak so vse tako pretresljive in drugačne, da se ti močno vtisnejo v spomin.

Tuol Sleng muzej

Učilnice so spremenili v zaporniške celice.

Prehranjujeva se zaradi vročine malo, a kljub temu precej kvalitetno, saj že za zajtrk uživava sveže sadje, riž in zelenjavo. Zvečer, ko se apetit ponovno vzbudi, naju premamijo različni morski sadeži, riževi rezanci, solate z nepoznanimi a okusnimi zelišči … Kmeri res vedo, kaj početi v kuhinji. Edino kar me je do zdaj zmotilo (poleg vročine in umazanije) je pomanjkanje prostora za pešce, saj so pločniki okupirani z avtomobili, motorji, tuk-tuki ali pa smetmi, in pogledi domačinov; tukaj se ne moreva nikakor skriti, pa ne da bi si to želela, le neprijeten občutek je, če vsi vate strmijo kot da si osmo čudo. So pa ljudje, tako kot na NZ, zelo prijazni in nasmejani.

Vhod v Royal Palace in moj princ.

Zlata Silver Pagoda

Še ena pagoda

Razgled iz najinega hotela

Toliko iz Phnom Penha. V torek se seliva v pravljični Siem Reap, kjer bova najino 7-mesečno pustolovščino tudi zaključila.

V atriju narodnega muzeja sedi Buda.

 Russian Market

Naj se barantanje začne!

Harmonija vonjav. Not!

Lačen si ful drugačen ... ampak midva vseeno nisva tega jedla.

* V prihodnosti si želiva raziskati še Južni otok.

Odgovor na ne-nagradno vprašanje

Čestitava, nihče ni odgovoril pravilno, niti midva sama. Predvidena destinacija najinega nadaljevanja poti je bil Bali, vendar se je hitro zataknilo. Ugotovila sva namreč, da bi se morala cepiti proti hepatitisu A in to že vsaj en mesec pred odhodom. To je seveda neizvedljivo iz časovnega, pa tudi iz finančnega vidika, zato sva začela iskati naprej.

Kaj pa Vietnam? Je lepa, cenovno zelo ugodna, pa še zdravju dokaj prijazna država. ''Pojdiva tja''! No, čeprav je življenje tam poceni, pa so vsaj letalske karte predrage za najine žepe, zato sva tudi Vietnam hitro prečrtala.

Po nekajdnevnemu raziskovanju nama je končno uspelo najti primeren kraj in da vam ne razkrijeva kar direktno kam greva, vam pošiljava potek najinih letov:

Auckland - Brisbane

Brisbane - Denpasar

Denpasar - Kuala Lumpur

Kuala Lumpur - Phnom Penh

22. 6. bova torej priletela v povsem nekaj novega, do takrat pa bova uživala še zadnje trenutke na Novi Zelandiji.

Nespremenljivost bo prinesla spremembe

Kot vam je znano, že dober mesec iščeva službi, vendar nama ne kaže dobro. Dela za backpackerje je pozimi malo, kjer pa že ustrezava pogojem, pa dobivava le negativne odgovore ali pa še teh ne.

Včeraj sva prišla nazaj v Auckland z namenom, da se prihodnji teden vseliva v hišo v Devonportu in da tako vsaj tri tedne nekje zastonj bivava, čeprav bova kljub temu težko zapravila manj kot 40 evrov na dan. Namen je tudi, da si vmes poiščeva delo, a kot sem že napisal, ne kaže najbolje. Zato sva prišla do sklepa, da če se do 14. junija v tej smeri nič ne spremeni, zamenjava deželo. 

*NE-NAGRADNI KVIZ!*

Uganite kam greva:

a. v Avstralijo

b. na Bali

c. na Ciper

d. domov

Slika ne ponuja odgovora na vprašanje.

Wellington

Kulturna in kulinarična prestolnica. Lonely Planet ga je nedolgo nazaj označil za ''the coolest little capital in the world'' in tudi nama je neznansko všeč. Živahno mestece s 400 tisoč prebivalci ponuja vse: bogato kulturno življenje (in prost vstop v Te Papo, enega izmed najboljših interaktivnih muzejev na svetu), krasne obmorske sprehajalne/ tekaške poti, najboljšo kavo na NZ, najbolj opevane restavracije, čudovit panoramski razgled iz Mt Victorie, raj za hipsterje - Cuba Street in še in še. Naj še slike kaj povedo.