In kakšen bo konec najine zgodbe v Aucklandu? Če se v zadnjem tednu najinega bivanja tukaj ne bo zgodilo kaj drastično dramatičnega, bo zagotovo srečen! Vesela sva, da sva lahko tri mesece dihala zrak mesta, o katerem sva sanjala dve leti, a hkrati sva vesela, da ga zapuščava in da sva zdaj v dno duše prepričana, da tukaj ne bi nikoli živela. Zakaj? Čeprav mesto ponuja vse (naravo, morje, kulturo, zgodovino, duh celotnega sveta), je za naju absolutno preveliko. To je glavni razlog, da se tukaj ne bi nikoli ustalila, ampak glede na to, da je bila pred odhodom že Ljubljana prevelika za naju, je to popolnoma razumljivo. V prihodnosti se namreč vidiva nekje na robu mesta, v majhni hiški z vrtom in mini sadovnjakom, in kjer bo prostor za posvojene kokoši in psa, ki jih bo čuval pred lačnimi lisicami. Ja, tak prostor lahko najdeva tudi doma, ampak pred tem bova še nekaj časa raziskovala manj okrnjene dele Nove Zelandije.
Preden odpotujeva proti severu, pa bova Aucklandu podelila še najine zvezdice in črne pike.
* Devonport, Ponsonby in Mt Eden
Najbolj očarljivi deli Aucklanda, kjer nimaš občutka, da se nahajaš v 1,6-milijonskem mestu, ampak v kakšni večji vasi, kjer si z vseh strani obdan le z 2-nadstropnimi hišami, v katerih živijo kavarne, pekarne, knjigarne in druge simpatične prodajalne …
Ponsonby
* Sky Tower
Srce Aucklanda. Brez dvoma je zelo fotogeničen objekt, še posebej ponoči, ko vanj usmerijo različne barvne žaromete. O fantastičnem razgledu, ki ga ponuja, je pa Nejc že pisal.
* Živalski vrt in muzej
Živalski vrt si ne bova zapomnila le zaradi tega, ker sva tam videla kivija (kar ni tako samoumevno, tudi če te od sramežljive živali loči le debela šipa), ampak ker je res skrbno urejen, čist in pregleden; speljan je kot labirint, v katerem se ne moreš izgubiti. O muzeju sem že nazadnje pisala in še vedno drži, da je eden izmed najbolj zanimivih, kar sem jih do zdaj obiskala.
* Svetovna kuhinja
Indijska, korejska, kitajska, japonska, tajska,malezijska, italijanska, ameriška … Vse sva poizkusila, a po vseh prežvečenih sušijih že močno pogrešava domačo govejo juho, pražen krompir in zrezke v pehtranovi omaki. Pa seveda orehovo potico in jabolčni zavitek za sladki konec .. mmm!
* Mesto diši po kavi
Nisem vedela, da so Kiviji veliki ''kofetarji'', ampak so! Dan se ne začne brez kave, kar dokazujejo predvsem jutranje gneče v kavarnah, iz katerih prihaja skoraj hipnotičen vonj po sveže praženi kavi. Ampak ne gre le za to, da je kava tukaj res aromatična, okusna in da jo ljudje posledično radi pijejo. Ne, pitje kave je odsev njihovega stila življenja; kava predstavlja čas, ki ga najprej namenijo sebi preden se začnejo spopadati z vsemi izzivi, ki jim jih natrosi dan. Kava je na nek način njihov simbol umetnosti uživanja življenja - majhne stvari z velikim pomenom.
* Vreme
V Aucklandu se v enem dnevu odvijejo trije letni časi: pomlad, poletje in jesen. Prednost tega je, da se oblaki hitro razpršijo, slabost pa je, da oblaki tudi hitro zakrijejo jasno nebo in prinesejo hladen veter, včasih tudi dež. Vetrovka in dežnik sta torej obvezni vsakodnevni opremi, čeprav ni nujno, da ju bo človek potreboval. Glede na to, da je bilo vreme v teh treh mesecih precej prijazno (vse skupaj je deževalo le približno deset ur), ga uvrščava med pluse.
* Prepletanje starega in novega
Naj slike povedo svojo zgodbo.
- Cene
Auckland je eno izmed najdražjih mest na NZ, zato vsak, ki pride sem z namenom, da bo delal in varčeval, kmalu ugotovi, da ta načrt ne drži vode (med te naivneže sva spadala tudi midva). Ampak nama ni žal niti enega dolarja, ki ga nisva zadržala na bančnem računu; denar pride in gre, doživetja pa ostanejo za zmeraj.
- Trgovine
V mislih imam predvsem trgovine z oblačili. Tukaj ni H&M, ni Zare, so pa dva tedna nazaj odprli Top Shop, v katerega še nisva stopila, saj naju pol-urno čakanje v vrsti pred vhodnimi vrati prav nič ne mika. Tudi sicer nimava želje po nakupovanju (bolj razmišljava o tem, česa se lahko znebiva, da bo nadaljnje potovanje čim lažje), ampak če bi jo imela, bi tukaj veliko težje našla kakšen kos oblačila, kot pa v Ljubljani.
Človek bi pričakoval, da 1,6-milijonsko mesto nikoli ne spi. No, kdor pride sem s takšnim mišljenjem, bo hitro razočaran. O nočnem življenju pravzaprav težko pišem, ker ga ni. Ne med tednom ne med vikendi.
- Velemesto, ki zaspi ob 23h
