Taupajoča izkušnja

Po skoraj treh tednih sva zapustila Kerikeri in za zaključek poiskusila še najmočnejši čili na svetu…in preživela, potem pa sva se odpravila na najino novo HelpX dogodivščino. Najina nova gostiteljica naju je pobrala v mestecu severno od Aucklanda in naju za nekaj dni povabila na svoj vikend na Omaha Beach. Tam naju je pričakala moderna hiša, naju pa so namestili v prisrčno zunanjo enoto. Prvi dan sva  raziskovala novo okolje, seveda pa sva tudi že pridno zavihala rokave in se lotila urejanja vrta. Drugi dan naju je čakalo delo v obliki čiščenja stekel, pleskanja in puljenja plevela, v čemer sva zdaj že prava mojstra.

 Še zadnji pogled na Northland (Omapere).

 Najina rezidenca v Omaha Beach.

 Polarna medveTka!

Lovec je ujel svojo medveTko.

Po treh dneh smo zapustili Omaho in se napotili navzdol proti jezeru Taupo. Navzdol pa je šla tudi najina dogodivščina na Novi Zelandiji. Najino novo bivališče je sicer čudovito (www.acaciabaylodge.com), imava čudovito sobo in lastno ogromno kopalnico. Takega luksuza tukaj še nisva imela, vendar bi se mu zlahka odrekla, če bi bila vsaj najina gostiteljica bolj spoštljiva. Na kratko rečeno, ima naju za precej omejena človeka iz neke male komunistične državice. Na naju gleda precej zviška, kriva sva za precej stvari, ki so se dejansko zgodile pred najinim prihodom, sprašuje naju če sva že kdaj vozila avto in kolo, Nino je tudi vprašala, če je že kdaj sesala stanovanje. Očitno ni dovolj, da sva sama prepotovala 18.000 kilometrov, morda misli, da sva prišla s kočijo ali kaj podobnega. Skratka precej neprijetna izkušnja in definitivno nisva prišla na drug konec sveta, da nama bo nekdo tako solil pamet. Pri prejšnjih gostiteljih sva se počutila kot del družine, tukaj pa skoraj kot ničvredna služabnika. Delo tukaj je na nek način čudaško, saj puliva plevel v gozdu, pereva avtomobile in počitniško prikolico samo s toplo vodo, jeva pa pogrete ostanke iz ne-vem-katerega leta. Sva pa naredila še eno tradicionalno slovensko jed, gorenjske ajdove krape, ki so nama za prvič dobro uspeli.

Prvotni plan je, da tukaj ostaneva do 10. maja. V tem prazničnem tednu si bova za par dni sposodila avto, da raziščeva še lepote tega dela države. Drugače pa tudi že vneto iščeva  sezonsko delo v bližini ali vsaj na južnem  delu tega otoka, da čimprej zapustiva najino trenutno bivališče. Vse skupaj nama bo verjetno vzelo nekoliko več časa, saj se tukaj začenja zima in je dela toliko kot na hrvaški obali po koncu sezone. Priznava, trenutno nisva nič kaj optimistična, saj najin trud pri delu ni cenjen, denarja je vedno manj, služb pa tudi ni. Vseeno sva postala bolj aktivna, začela sva bolj zgodaj vstajati, na internetu večino časa namenjava iskanju dela, le da bova lahko nadaljevala najino dogodivščino in upava, da v bolj pozitivnem duhu.

Marina ob jezeru Taupo

Razgled pred najino sobo

Je kdo za partijo tenisa?

Žena v delovnem elementu striženja trepalnic...

...mi pa med tem sanjamo o miškah.

 In če mislite, da sva si vse izmislila, tudi mačke tukaj

izgledajo precej nesrečno.

Po štirih mesecih

Življenje na severu hitro postaja hladno. Zapihal je južni veter, vsak dan pade kakšna kaplja in z Nejcem v kovčkih že iščeva kape in volnene nogavice. Ko sva dobra dva tedna nazaj prišla v Kerikeri, so bile temperature še precej poletne, danes pa najine gostitelje že sprašujeva, kdaj se tukaj začne kurilna sezona.

Desna roka počiva?

No, v dveh tednih se niso obrnili le trije letni časi, ampak še kaj drugega. Midva, na primer, sva bila deležna še ene trgatve, začela sva prodajati vino najinih gostiteljev (in v dveh dneh prodala celo sedem steklenic, kar pravljična številka za dva nestrokovnjaka), in si privoščila dva celodnevna izleta.

Russell. Lepo mesto za umret, pravi Nejc.

Prvi izlet si bova zapomnila zgolj zaradi treh stvari: ker sva se prvič sama vozila, ker sva videla orko (oziroma le njeno plavut) in ker sva en kraj obiskala samo zaradi njegovih javnih stranišč.

Javna stranišča v Kawikawi, ki jih je ustvaril avstrijski umetnik Friedensreich Hundertwasser.

Drugega izleta pa v celoti ne bova nikoli pozabila. Po štirih mesecih bivanja na NZ sva končno dosegla skrajno severozahodno točko Severnega otoka, Cape Reingo.

 Pot do Cape Reinge je vodila po 90 Mile Beach ...

 ... v tej pošasti.

Da je tam zadušljivo lepo sem sklepala že po slikah, ampak v resnici je za zjokat lepo, ali pa so me čustva ponovno preplavila zaradi spoznanja, da se je dolgotrajna želja (stati tam) uresničila. Če ne bi bila zaradi organiziranega izleta omejena s časom, bi lahko pri tistem svetilniku sedela vse dneve in opazovala kako se ''ljubita'' Tasmansko morje in Pacifik.

Kakšen izlet bi pa bil, če nas ne bi peljali še na surfanje po peščenih sipinah?

Cape Reinga

 

Ko se srečata Tasmansko morje in Pacifik ...

... izgleda takole.

Za zjokat lepo!

Pri vinarjih

Auckland je za nama in zdaj živiva povsem drugačno življenje. Delo na vinogradniškem posestvu preko HelpX-a je še ena pozitivna izkušnja, ki jo doživljava. Najini gostitelji so bolj prijatelji, kot šefi, saj delava kadar želiva in kolikor se nama v določenem trenutku zljubi. Pomagava pri gospodinjskih opravilih, puliva plevel okoli posestva, pripravljava trto na trgatev in sodelujeva pri trgatvah v drugih vinogradih. Skuhala sva tudi že večerjo in jim spekla (najino prvo!) pravo slovensko potico. Je bil kar užitek gledati, kako sva v novozelandskem domu nahranila veliko družino s slovensko hrano.

Dneve torej večinoma preživljava delovno/uživaško. Uporabljava lahko tudi njihova kolesa in avtomobil, saj je tukaj na podeželju vse precej daleč. Kratek pregled najinih zadnjih doživetij pa si lahko ogledate spodaj.

 Razgled, ki naju pričaka vsak dan.

 Najino trenutno domovanje, ki si ga deliva s prijazno družino,

psom in dvema mačkoma.

 ''Opozorilne'' table

 Prodajalnica na domačem vrtu.

 Najina prva trgatev je potekala na veliki petek.

 Težko je imeti oči na grozdju ob takšnem razgledu.

Zaslužen požirek lanske letine.

 Nevarnost na vidiku!

 Rainbow Falls

Izklesano telo v oceanu.

Matauri bay - sem nas je peljala gostiteljica

po uspešni trgatvi.

 Malo hribolazenja in odpre se čudovit razgled 

na Bay of Islands.

Povsem nov način slikanja - selfie.

Bay of Islands

Potica made in New Zealand.