NN in NZ: Mirno plujeva naprej

Že kar nekaj vode je preteklo od najine zadnje objave, a po pravici povedano se nama vmes ni zgodilo nič takšnega, kar bi pretreslo najin svet. Jaz sem zaključila zgodbo s kužki in zadnji teden z njimi je bil kar precej monoton – ne zaradi njih, ampak, ker nisem delala, tudi nisem hodila v mesto, kar pomeni, da sem bila praktično cel teden sama. Ob knjigah, internetu, gnetenju gline (vmes sem začela izdelovati nakit) in sprehajanju s kužki, so se kazalci na uri premikali nekoliko hitreje, a vseeno ne tako hitro, kot ob Nejcu. Kljub vsemu je bila to izjemna izkušnja, ki se je na koncu izkazala tudi za finančno zelo donosno. Lastnica kužkov je bila tako zadovoljna, da mi je plačala še enkrat več, kot je bilo dogovorjeno, hkrati pa me je tudi vprašala, če bi bila pripravljena vse skupaj ponoviti v avgustu, ko bo za cel mesec odpotovala v ZDA. Z vidika financ morava to ponudbo resno pretehtati.

Blake in Hunter, mogoče se še srečamo.

Zdaj nadaljujem svojo novozelandsko kariero v gostinstvu, kjer sem dobila možnost dela tudi v japonski restavraciji, ki jo vodi kitajsko dekle mojega turškega šefa. Težko bi delala v bolj mednarodnem kolektivu, ampak to me niti ne preseneča; z Nejcem sva že zdavnaj spoznala, da, čeprav smo na koncu sveta, je tukaj cel svet.

Pogrešala sem ta jutranji razgled.

Življenje teče dalje, najin must-do-in-Auckland seznam pa zaenkrat ostaja brez novih kljukic; če ne bova pohitela z načrti, naju lahko prehiti iztek pogodbe za stanovanje. Kdo bi si mislil, da bo v torek minilo že dva meseca od najinega prihoda? Kakorkoli, Auckland nama je še vedno všeč, čeprav sčasoma lažje vidiš tudi minuse, ki se držijo mesta. O teh bom kdaj drugič pisala, ker zahtevajo svojo objavo.

Čeprav ali nimava časa za celodnevne izlete, ali vreme za to ni idealno, ali se odločiva, da bova kakšen dan šparala, se trudiva, da vsak dan vidiva nekaj novega. Zdaj imava sistem mestnega prevoza že v mazincu, zato nama skok na XY avtobus in vožnja na drugo stran Aucklanda ne predstavlja nobene ovire. In vedno je vznemerljivo, ko se pelješ neznano kam in tam odkriješ nov košček mesta, ki se ti vtisne v spomin.

Prejšnji teden je Auckland praznoval 175. rojstni dan, zato so, med drugim, del glavne ulice zaprli in jo spremenili v travnato plažo, kjer so nekateri uživali na soncu, ...