Delovni dnevi

Trenutno sva z Nino v delovnem obdobju zato, da bova lahko kasneje spet uživala. Veliko delava, spiva narazen, se bolj malo vidiva, se pogrešava, ampak oba veva, da bova kmalu nagrajena za ves trud, ki ga trenutno vlagava. Nina je že povedala, kako potekajo njeni dnevi, naj še jaz opišem svoje. A pojdimo lepo po vrsti. Kako sem prišel do službe.

15. 1. - četrtek

• 15:53 (po lokalnem času) - Pošljem prošnjo za skrbnika/čistilca voznega parka.

• 16:04 - Pokličjo me iz agencije in opravimo kratek intervju. Dogovorimo se za razgovor naslednji dan ob 10:00.

16. 1. - petek

• 10:00 - Najprej izpolnim 45-minutni vprašalnik in vse davčne, bančne in podobne podatke.

• 10:45 - 10-minutni razgovor s prijazno agentko, ki mi pove, da smo na preiskušnji trije kandidati, da me v vsakem primeru pokličejo in da mi v primeru, če dobim službo, pripada tudi plačan dopust. Pove mi tudi, koliko so plačane nadure in zakaj je nehal delat prejšni kandidat, kar pri nas sploh ni običajno. Največ sva se pravzaprav ukvarjala s tem, kako se izgovori moje ime.

• 11:32 - Agentka me pokliče in mi pove, da sem izbran! Pošlje mi še sms z vsemi potrebnimi podatki in v ponedeljek že začnem delat! Seveda se ji zahvalim in potem mi reče še, da ji je bilo v veselje. 

 Pot do službe me vodi skozi K-Road, znan predvsem po plačljivih dekletih.

Delam v ogromnem podjetju John Andrew Ford Mazda, kjer je zaposlenih več kot 100 ljudi. Ko sem prvi dan prišel do odgovorne osebe, me je ta pospremila do nadzornika. Z nadzornikom sva potem odšla na drugo stran salona, nato pa me je asistenka pospremila na drugo stran ceste, kjer je moje delovno mesto. Delamo v ogromni hali, kjer je prostora za okoli 6 vozil. Z mano delata še dva negovalca vozil, v kleti pa imamo pralnico, kjer delajo še trije pralci vozil. Pripravljamo nova vozila znamk Ford in Mazda, ter rabljena vozila vseh vrst.

Povprečen dan zgleda takole: ob pol osmih začnemo z delom. Vsak avto je potrebno posesati, odstraniti vse folije in nalepke, pomiti stekla (zunaj in znotraj), očistiti notranjo in zunanjo plastiko, spolirati vse napake na zunanjem delu vozila, očistiti pragove, skratka, poskrbeti, da je vozilo brezhibno. Ko je vozilo očiščeno, ga je potrebno dostaviti čez cesto v salon. To ponavadi počnem jaz in lahko si predstavljate, kakšne oriantacijske težave imam, ko moram avto peljati (volan na desni, vožnja po levi) na drugo stran, čez 4 pasovnico, čez 2 polni črti in potem še peš nazaj, približno 15-krat na dan. Ob 10:00 imamo prvo 15-minutno pavzo, ob  12:30 30-minutno in ob 15:00 še eno 15-minutno. Z delom zaključimo ob 17:00.

Najin prvi fish&chips ever. Se že veseliva naslednjega.

Delamo torej od ponedeljka do petka po 9,5 ur na dan in v tem času povprečno pripravimo in dostavimo 16 vozil na dan. Gre torej za fizično precej naporno delo, ves čas pa je treba biti previden, saj nekatera vozila presegajo tudi vrednost 50 tisoč evrov in niti najmanjša nesreča ne pride v poštev. Če bi to delo opravljal v Sloveniji, bi verjetno že po enem tednu odnehal, tukaj pa vlada pozitivno ozračje in delati res ni težko.

Ilegalno sproščanje v parku po koncu prvega delovnega tedna.

Večinoma vsi prodajalci radi poklepetajo z mano, ko jim dostavim vozilo, saj me moj naglas hitro izda in potem sledi postavljenje klasičnih vprašanj: kdo sem, iz kje sem, ... Vsaj štirje sodelavci so pohvalili mojo angleščino in verjemite, to je zame ogromen kompliment. Velikokrat se tudi zgodi, da je treba določeno vozilo pripraviti čimprej, vendar nihče ne dela panike, vsak naredi svoje in ko je vozilo pripravljeno, ga dostavimo potrpežljivim strankam. Na mizi imamo tudi ogromen hi-fi sistem iz katerega se slišijo ritmi hip-hopa, tako da delo poteka v še bolj zabavnem ozračju. Šef se mi po vsakem zaključku dneva zahvali, ker sem dobro delal - takšne besede ti res dajo zagon za naprej. Zanimiv je primer, ko je sodelavec zamudil v službo za uro in pol; šef je samo iz radovednosti vprašal, kje je hodil. Brez opozoril smo nadaljevali z delom.

Na obisku pri Nini v Remueri.

Torej, ko se dela, se dela 100%, vendar se ne vtikajo v vsako malenkost in vsako napako se poskuša rešiti na čimbolj miren in pozitiven način, pa še plača je dobra. Tukaj bom delal do konca februarja, potem bo počasi tudi Nina zaključila z delom in spet bova lahko več časa preživela skupaj in uživala v novih dogodivščinah, ki nama jih ponuja NZ.