Po štirih mesecih

Življenje na severu hitro postaja hladno. Zapihal je južni veter, vsak dan pade kakšna kaplja in z Nejcem v kovčkih že iščeva kape in volnene nogavice. Ko sva dobra dva tedna nazaj prišla v Kerikeri, so bile temperature še precej poletne, danes pa najine gostitelje že sprašujeva, kdaj se tukaj začne kurilna sezona.

Desna roka počiva?

No, v dveh tednih se niso obrnili le trije letni časi, ampak še kaj drugega. Midva, na primer, sva bila deležna še ene trgatve, začela sva prodajati vino najinih gostiteljev (in v dveh dneh prodala celo sedem steklenic, kar pravljična številka za dva nestrokovnjaka), in si privoščila dva celodnevna izleta.

Russell. Lepo mesto za umret, pravi Nejc.

Prvi izlet si bova zapomnila zgolj zaradi treh stvari: ker sva se prvič sama vozila, ker sva videla orko (oziroma le njeno plavut) in ker sva en kraj obiskala samo zaradi njegovih javnih stranišč.

Javna stranišča v Kawikawi, ki jih je ustvaril avstrijski umetnik Friedensreich Hundertwasser.

Drugega izleta pa v celoti ne bova nikoli pozabila. Po štirih mesecih bivanja na NZ sva končno dosegla skrajno severozahodno točko Severnega otoka, Cape Reingo.

 Pot do Cape Reinge je vodila po 90 Mile Beach ...

 ... v tej pošasti.

Da je tam zadušljivo lepo sem sklepala že po slikah, ampak v resnici je za zjokat lepo, ali pa so me čustva ponovno preplavila zaradi spoznanja, da se je dolgotrajna želja (stati tam) uresničila. Če ne bi bila zaradi organiziranega izleta omejena s časom, bi lahko pri tistem svetilniku sedela vse dneve in opazovala kako se ''ljubita'' Tasmansko morje in Pacifik.

Kakšen izlet bi pa bil, če nas ne bi peljali še na surfanje po peščenih sipinah?

Cape Reinga

 

Ko se srečata Tasmansko morje in Pacifik ...

... izgleda takole.

Za zjokat lepo!