Izgnana v zimo

Ta 3-dnevni  road trip nama je dal novih moči, da sva se lahko pripravila na vse šokantne dogodivščine, ki so sledile …

 Še tole pograbim in greva.

 In res sva odbrzela, kot najbolj pretočni slap

na Novi Zelandiji (Huka Falls v Taupu).

V Taupu sva planirala ostati do 15. maja, toliko, da bi si v miru poiskala delo. Prečesala sva celotno, sicer zelo turistično, mestece, vendar je bilo priložnosti za delo toliko kot v Portorožu novembra. Hodila sva tudi od vrat do vrat po motelih, če potrebujejo kakšne pridne roke, vendar brez uspeha. Vseeno se nisva vdala, saj sva imela vsaj streho nad glavo in dostop do interneta, tako da sva lahko še naprej iskala priložnosti, a ne za dolgo … Nekega večera nama je najina ‘gospodarica’ pri večerji namignila, da morava zapustiti njen dom. Navrgla je precej neresnic glede tega, kaj je od naju pričakovala, zato sva si po hitrem postopku rezervirala hostel, kupila avtobusni karti do 400 kilometrov oddaljenega Wellingtona, prestolnice NZ in naslednje jutro nadaljevala najino pot.

S prihodom v mesto pa so se začele nove dogodivščine. Najprej sva morala vso najino prtljago pretovorit do hostla, ki je bil neznano kje. Ko sva ga le našla, naju je v sobi takoj čakalo kar nekaj presenečenj. Soba je bila brez oken, brez zraka in nek osebek je smrčal v postelji. Presenečena nad stanjem sva samo odložila najine tri kovčke in dva nahrbtnika ter se napotila med ulice. Wellington je zagotovo najbolj razgibano in očarljivo mesto, kar sva jih do zdaj spoznala na NZ, zato sva teh nekaj dni težko posvetila iskanju službe, bolj sva uživala v raziskovanju novega.

Sproščanje ob kavi v prestolnici.

Znamenita fontana na še bolj znameniti

 ulici - Cuba Street.

 Mesto na vsakem koraku preseneti s svojevrstno arhitekturo.

 Slikano nekaj trenutkov preden se je na naju

po***l galeb.

Sumiva njega ...

Na eno stran mesta sva se povzpela z znamenito gondolo ...

...na drugo pa kar peš.

Čas za zajtrk.

Najino bivanje v hostlu se je počasi zaključevalo in šele dobrih 12 ur preden bi postala brezdomca sva prejela klic, če lahko prideva naslednji dan varovati hišo. Takoj po zajtrku sva se odpravila v 60 kilometrov severno oddaljeni Featherston. In če vas zanima, o kakšnem varovanju govorim, kliknite sem. 

Hiša, v kateri sva bivala teden dni je skromno grajena, kot večina hiš tukaj. Izolacije ne uporabljajo, škripajoče omarice in parket na vsakem koraku, imela pa sva tudi miške, ki so se sramežljivo skrivale po omarah. Njen lastnik je super prijazen brezposeln glasbenik, oče štirih otrok, ki je po izteku naše ''pogodbe'' že izrazil željo, da prideva k njemu še kdaj. Zakaj? Ker sam vsak drug teden preživi pri partnerici, veliko bolj mirno spi, če ve, da je njegova glasbena oprema v hiši na varnem. Hm, kako pa je lahko tako prepričan, da naju ne bodo zasrbeli prsti? Toliko o novozelandskem zaupanju ...

Pojasnilo za mimoidoče.

 Trume množic ...

...in nepopisna gneča pred trgovinami.

Najino domovanje od tukaj izgleda čudovito.

Featherston je verjetno najbolj vetrovno mesto na južni polobli, zato sva večino časa preživela v hiši med miškami, kjer sva v miru nadaljevala najin projekt iskanja dela. Dnevi so hitro bežali in kaj hitro sva si morala poiskati novo domovanje. Našla sva ga kar pri sosedih, kjer bi lahko za precej nizko najemnino preživela par tednov. No, najina bodoča lastnica nama je tri ure pred vselitvijo sporočila, da je našla drugega najemnika za daljše obdobje in spet sva bila v povsem nejasni situaciji, kje in kako bova preživela naslednje dni. Na koncu nama je uspelo pre-bookirati hostel v Wellingtonu, ki sva ga po posebno ugodni ceni plačala in rezervirala, ko sva bila še v Taupu. Skala iz srca se je odvalila, po vrhu vsega pa sva dobila še odlično sobo, za katero so sprva rekli, da je zasedena. Vrnila sva se torej v prestolnico, vsaj za 5 dni, potem pa novim presenečenjem naproti.

Zajtrk...malica...kosilo...večerja...mmmm.

 Pogled iz najinega 8. domovanja, spet v Wellingtonu.