Tisoč kilometrov

Najela sva avto, zarisala sva si okvirni načrt potovanja, rezervirala dve nočitvi na povsem ločenih koncih države in se na oblačno četrtkovo jutro odpravila na tri-dnevni road trip (Taupo-Rotorua-Tauranga-Gisborne-Napier-Taupo).

1. dan

Nebo se je zjasnilo še preden sva prišla do prve znamenitosti na najinem seznamu, geotermalnega parka Orakei Korako, ki se ponaša z največ aktivnimi gejziri v državi. Pot do tja vodi čez reko preko katere te pripeljejo, ko plačaš ne tako poceni vstopnino, ampak ta udarec po denarnici mati narava hitro poplača.

Pred Rotoruo naju je čakal obisk še enega termalnega parka, ki je mnogo večji od prvega in med  turisti veliko bolj priljubljen, ampak naju ni prepričal tako kot prvi. Wai-O-Tapu ne ponuja takšnega miru, tukaj ne slišiš, kako blato brbota, kako ptiči žvrgolijo in vedno se najde kdo, ki ti prekriža pot ravno takrat ko pritisneš na sprožilec.

Preden se je začelo temniti sva se odpravila še do Modrega in Zelenega jezera, ki nista posebni zvezdi, sta pa zelo lepi, in tam naredila nekaj fotografij.

 Modro jezero

Zeleno jezero

Najboljši del dneva pa je prišel šele zvečer: polurno namakanje v topli mineralni vodi, v privatnem bazenu v Polynesian Spa, ki spada med 10 najboljših spa na svetu, s pogledom na jezero Rotorua. Hm, ali sem še kaj pozabila?

Samo za naju.

2. dan

Pot naju je vodila proti Bay of Plenty, najprej v kraj Te Puke, kjer sva polna upanja zavila v tovarno, kjer pakirajo kivije. Te Puke je prestolnica tega kosmatega sadeža, kamor sva nekaj dni prej poslala prošnji za nočno delo (v oglasu je pisalo, da potrebujejo 900 ljudi). Iz tovarne so nama odgovorili, naj prideva kar osebno tja, da bova izpolnila prijavnici. No, najina pričakovanja glede nove službe so se hitro spremenila v veliko razočaranje, saj so imeli že vsa mesta zasedena, na vrhu vsega pa še 300 ljudi v čakalni vrsti.

Spomenik v Te Pukeju

Negotovost glede najine prihodnosti na NZ sva kmalu odmislila, saj naju je čakala še dolga pot do Gisborna, pred tem pa še vzpon na vulkanski hrib Mount Maunganui.

 Razgled med vzponom na Mt. Maunganui...

 

...

 

.. in na vrhu.

 

Pogled še iz skoraj žabje perspektive.

V večernih urah sva se pripeljala v Gizzy oziroma Gisborne, kraj, kjer je James Cook leta 1769 prvič stopil na novozelandska tla. Ker je mesto ob pol osmih zvečer, ko sva prispela tja, že spalo, sva tudi midva zavila naravnost v kamp in po gurmanski večerji (3 dni starem kruhu in siru) zaspala.

3. dan

Pri jutranji kavi sva ugotovila, da je do naslednje postaje še zelo daleč, zato sva takoj po zgodnjem zajtrku nadaljevala najino pustolovščino.

Takšen zajtrk bi lahko postal rutina.

Napier je turistično zelo priljubljen kraj, ki ga je leta 1931 prizadel hud potres in obnova, ki je sledila, je mestu pustila svojevrsten pečat: Art Deco slog. Če bi vedela, da naju bo to mesto tako pritegnilo, bi najin raod trip raztegnila na tri nočitve, saj sta dve uri za raziskovanje tega malega bisera resnično premalo. No, imava pa vsaj dober razlog, da se še kdaj vrneva v Art Deco City, kot mu tudi rečejo.

 

 

Avto sva po treh dneh in 1000 prevoženih kilometrih vrnila eno uro pred dogovorjenim časom. Po vsem tem lahko rečeva, da sva videla veliko, vendar še zdaleč ne vse, kar je bilo na najini poti, da sva nad Novo Zelandijo še bolj navdušena in da sva v vožnji po levi strani zdaj že oba precej samozavestna.