Kaj se kuha

Z novim letom se nama je življenje popolnoma zasukalo. Če sva bila z Nejcem od prihoda na NZ 24 ur na dan skupaj, se od tega tedna dalje komaj vidiva. Vsaj jaz imam tak občutek. Razlog za to je moja nova služba. Vse skupaj se je zelo hitro odvilo; v petek sem dobila mail, kdaj lahko pridem na razgovor, v soboto sem dobila sms, da sva potrdila dan in uro razgovora in v nedeljo sva si z mojim trenutnim šefom že segla v roko. Čeprav je bil malo skeptičen zaradi mojega popolnega pomanjkanja izkušenj z delom v gostinstvu, mi je dal priložnost in v ponedeljek sem si že nadela predpasnik.

 Dobro jutro!

1. dan, ponedeljek: proba, začetek dela ob 18.00h: 
V službo sem prišla pet minut prej, vznemirjena zaradi nepoznanega, a hkrati vesela, ker bom končno delala, ker bom delala v kuhinji, čeprav ta "restavracija" niti nima kuhinje, ima le žar in prostor za dve fritezi, kjer cvrejo krompirček in kalamare. Dva "kuharja" (Filipinec peče meso, Italijan pa že omenjeno hrano v fritezi), visokorasli Irec, ki dela za blagajno in šef (Turek) so me prijazno pozdravili in mi razložili vse, kar sem tisti trenutek lahko vsrkala: kako se zavije pribor v prtiček, kako se postavi solato, ki je priloga k vsaki jedi, na krožnik .. Šef mi je po prvih petih minutah rekel, da ta dan ne pričakujejo veliko prometa in da bom lahko čez pet minut šla. Malo se je uštel. Domov sem prišla ob 22.15h, navdušena nad dejstvom, da mi noben krožnik ni zletel na tla ali gostu v naročje. Tudi šef je bil kar zadovoljen z mano, če ne, se je pa zlagal, ko je rekel, da mi je šlo "pretty good". Dogovorila sva se, da bom prvi teden delala v izmenah, torej ali v času kosil od 11h do 15h, ali pa v času večerij od 18h do 22h/23h.

Preden sem dobila službo, sva šla še na slavni One Tree Hill ...

 ... in srečala prve ovce.

2. dan, torek: začetek dela ob 11.30h: 
Spoznala sem dva nova zaposlena: še enega kuharja iz Tajvana, ki je hkrati tudi menedžer in eno žensko bitje iz Koreje, ki me je vodila skozi prvi pravi delovni dan. Čas kosil je bil bolj miren kot prejšnji dan za večerjo, ampak vseeno dovolj pester, da mi je minilo v trenutku. Kar naenkrat sem pred seboj zagledala krožnik s sočnim zrezkom in solato: "To je tvoje kosilo!" "O, waw, hvala, a mi tudi lahko jemo?" Tudi!

Aja, dogovor glede dela v izmeni je še pred večerom splaval po vodi: "Nina, ali lahko delaš cel teden obe izmeni?" "No problem, boss!"

O, ja!

Od treh do pol šestih sem imela pavzo za kavo z Nejcem in če bi vedela, kakšna norišnica nas bo zvečer čakala, bi si naročila dvojno. Metrska vrsta listkov z naročili, gostje so čakali tudi po pol ure na svoj zrezek, ampak se nihče ni pritoževal. Ker na ta zrezek se splača počakati. Dan smo zaključili ob 22.30h, in ker se je v blagajni nabralo cel kup zelencev, je bil šef srečen, kar pomeni, da sem kmalu v rokah držala mrzlo pivo. Drugi dan sem prišla domov srečna, čeprav sem se zaradi oteklih stopal komaj sezula.

 Prostor za počitek

3. dan, sreda: začetek dela ob 11.15h: 
Včeraj je bila menda polna luna ali pa je bila dan pred tem, ne vem, vem le to, da se je poznalo na razpoloženju vseh, ki smo delali. Mogoče tudi pri strankah, ki niso imele takšnega apetita. Bolečine v nogah so bile precej intenzivne, ampak menda se bom na to navadila. Dan je bil miren, a po eni strani najhujši, predvsem zaradi počutja. Tudi Nejc je potrdil to z  modrimi besedami: "Tretji dan je zmeraj najtežji."

Tu notri me najdete.

Do nadaljnjega bodo moji dnevi (tudi ob vikendih) večinoma taki: zajtrk, tuš, služba, 2 uri sedenja v parku ali v knjižnici na internetu, služba, tuš, postelja. Sliši se nič kaj vznemerljivo, ampak že dolgo me je zanimalo, kako poteka delo v gostinstvu, zato sem vesela, da sem dobila to priložnost. Še en velik plus je pa ta, da delam le slabih 10 minut peš hoje stran od najinega doma, v Elliott Stables, ki je "very good place", kot se je izrazil bančni referent, ko sem mu razkrila svoje delovno mesto.

Nekaj sladkega za konec: najbolši Aucklandski sladoled - potopljen v čokolado in okrašen s pozlačenimi lešniki. Z brownie čepico, seveda.