Pasji dnevi

Bi lahko potovala sama, bi se lahko odpravila na konec sveta sama? Če sem kdaj dobila takšno vprašanje, sem brez premišljevanja pritrdila. Glede na to, da sem introventiran človek, sem bila prepričana, da bi se to popolnoma ujemalo z mojo naravo; rada sem sama, rada imam svoj mir in predolgo zadrževanje v družbi me lahko precej izčrpa. Torej, to ne bi bila nobena težava.

Ko ni časa za pobeg iz mesta, se morava zadovoljiti z instant naravo, ki jo ponujajo parki.

Zdaj spoznavam, da sem se motila. Ni zabavno biti sam tako daleč od ljudi, ki jih imaš rad. Še vedno sem prepričana, da v večji družbi ne bi mogla potovati, čisto sama pa tudi ne. In zadnje dneve imam občutek, da sem tukaj popolnoma sama.

Še vedno te vidim, Sky Tower.

A nisem sama. Od minule nedelje sem in do 2. februarja bom noč in dan obdana z dvema razvajenima kužkoma; njuna lastnica me je najela kot varuško, medtem ko je ona pri bolni teti v Angliji. Čeprav so psi hvaležna in sproščujoča družba, vseeno pogrešam moža, ki ga od nedelje praktično nič ne vidim. Najini delovni urniki se namreč ravno križajo in po koncu moje popoldanske izmene, ko se Nejca ne da več priklicati (zaradi nove službe hodi spat še preden sonce zaide), se odpravim direktno na avtobus, ki pelje v predmestje Aucklanda, Remuero, kjer kosmatinca živita.

Gospod Blake

Z njima spim (čeprav se temu, kar ponoči doživljam zaradi njunega premetavanja po postelji, težko reče spanje), ju sprehajam oziroma me vlečeta po soseski, ju redim in crkljam, dokler se ne odpravim v službo.

Mladenič Hunter

To so ti pasji dnevi, ki se bodo na koncu stekli v veliko nenavadno izkušnjo. In takrat bom, brez dvoma, znala čas, preživet z Nejcem, še bolj ceniti.